Sežigalnica v Stražišču?

Pred dnevi je med Kranjčani, zlasti pa med Stražišani, odjeknila vest, da naj bi na območju industrijske cone Laze, v idiličnem okolju pod Joštom, zrasla sežigalnica nevarnih odpadkov. Pri tem je najbolj nenavadno to, da domačinov do tega trenutka ni nihče prav nič seznanil o tej nameri ali jih vključil v proces odločanja, zato so se prebivalci upravičeno, in to zelo na hitro, organizirali v civilno iniciativo, ki bo predstavljala njihove interese.

Spet se ponavlja zgodba, ki smo jo v Kranju videli že pred leti, ko je Mestna občina Kranj, skupaj z ostalimi gorenjskimi občinami, želela zgraditi regijsko odlagališče odpadkov s sortirnico v Tenetišah. Ker prebivalcev v krajevnih skupnostih, ki mejijo na odlagališče, tudi takrat ni nihče nič seznanil oziroma vprašal, se je zgodila ulica, pojavile so se vaške straže, ki so zaprle odlagališče. Občani Kranja pa zaradi tega še danes plačujemo dražje odlaganje odpadkov. Stare deponije v Tenetišah še nismo sanirali in zato predstavlja okoljsko breme, ki ga bomo morali prej ali slej poravnati kranjski davkoplačevalci. Kasneje je Občina Kranj predstavila tudi ideje o sortirnici odpadkov na prostoru Exoterma na Polici, govorilo pa se je tudi o sežigalnici, ki naj bi jo postavili na isti lokaciji. Ker pa projekt spet ni bil pravilno predstavljen in skomuniciran, so ga prebivalci z vso upravičenostjo zavrnili in grozili z državljansko nepokorščino.

Skoraj podobno se nam je zgodilo tudi z načrtovano širitvijo in modernizacijo Centralne čistilne naprave v Zarici, kjer so kranjski občinarji in župan spet »pozabili« na okoliške prebivalce. Zaradi tako skrajno neodgovornega ravnanja bi kranjska občina skoraj ostala brez evropskih evrov, vse stroške v povezavi z nadgradnjo in modernizacijo naprave pa bi morali spet poravnati kranjski davkoplačevalci, kajti v nasprotnem primeru bi mesto po letu 2015 zaradi evropske zakonodaje ostalo brez delujoče Centralne čistilne naprave. Samo predstavljajmo si, kako bi v takem primeru izgledalo Trbojsko jezero in kakšne vonjave bi oddajalo. Zgolj po srečnem naključju je Občina Kranj vseeno dosegla dogovor z okoliškimi prebivalci in konec februarja tako dobila pravnomočno gradbeno dovoljenje.

Zgodba s stražiško sežigalnico tako predstavlja samo logično nadaljevanje kranjskih okoljskih zgodb. Sežigalnic se na splošno v Sloveniji drži zelo slab sloves. Kjer koli so jih želeli postaviti za sežiganje komunalnih odpadkov, so se ljudje organizirali v civilne iniciative in na koncu dosegli, da jih niso postavili. Z eno izjemo, v Celju, kjer uspešno deluje že več let. Načrti za postavitev sežigalnice komunalnih odpadkov pa obstajajo tudi za Ljubljano in Maribor. V Sloveniji sežigamo industrijske odpadke v cementarnah v Anhovem in Trbovljah. Gre za energetsko zelo potratno industrijo, ki si stroške za nakup energentov skuša znižati tudi s kurjenjem najrazličnejših odpadkov. Obe sežigalnici sta postavljeni v ozkih, s hribi obdanih dolinah, kar pomeni slabše mešanja zraka in redčenje izpustov, zato obe predstavljata določeno zdravstveno tveganje za lokalno prebivalstvo. Predvsem cementarna v Trbovljah je z okoljskega vidika zelo problematična in pri lokalnem prebivalstvu sproža odpor in proteste, saj že tako živijo v dovolj onesnaženem okolju.

Naprave za sežiganje odpadkov imajo lahko naslednje vplive:

• celotne emisije iz procesa v zrak in vodo (vključno z vonjavami),

• celotno nastajanje ostankov v procesu,

• hrup in vibracije v procesu,

• poraba in proizvodnja energije,

• poraba surovin (reagenta),

• ubežne emisije – predvsem iz skladiščenja odpadkov,

• zmanjšanje tveganj pri skladiščenju in predelavi nevarnih odpadkov ter ravnanju z njimi.

V Evropi obstajajo različni načini ravnanja z odpadki, tako posamezne države sežgejo med 0 in 60 odstotki vseh komunalnih odpadkov. Po mojem mnenju mora biti ključna usmeritev države pri ravnanju z odpadki predvsem preprečevanje nastajanja odpadkov. Odpadke, ki vseeno nastanejo, moramo striktno ločevati, kasneje reciklirati in šele potem – kot zadnja faza – lahko sledi odlaganje na odlagališčih ali sežiganje, kjer je to okoljsko in družbeno sprejemljivo.

Iz dostopnih podatkov, ki se v zadnjih dneh pojavljajo v medijih, pa v primeru sežigalnice v Stražišču ne gre za sežigalnico komunalnih odpadkov, ampak nevarnih. To pa je že povsem druga zgodba. Tako naj bi v tem obratu predelovali oziroma sežigali zaoljene vode in mulj. Investitor v sežigalnico naj bi bila kranjska podjetniška družina Krč s Huj oziroma njihovo podjetje Ekorel. Industrijska cona Laze leži na območju bivšega glinokopa v Stražišču, v idiličnem okolju pod Joštom, ki je najbolj priljubljena izletniška in rekreacijska točka Kranjčanov. Hkrati je lokacija tudi v neposredni bližini območja, ki je zaščiteno pod NATURO 2000. Glavni dostop do poslovne cone vodi po cesti preko strnjenega dela Stražišča, kar bo povzročilo dodatno obremenitev na lokalnih cestah pri dovozu teh odpadkov. Pri sami tehnologiji naj bi tako tudi po sežiganju nastajali določeni odpadki, ki jih bo potrebno odpeljati na končna odlagališča. Seveda spet preko strnjenega dela Stražišča. Dnevno naj bi v sežigalnici sežgali okoli 48 ton odpadkov, čeprav naj bi bila dnevna zmogljivost naprave 292 ton. Po vsej verjetnosti se bo dnevna količina sežganih odpadkov približala zgornji zmogljivosti naprave, saj se bo v nasprotnem primeru verjetno pojavila težava z rentabilnostjo.

Kar močno moti v tej zgodbi, je popolna odsotnost komunikacije in informiranja, saj krajanov do sedaj o nameri ni obvestil nihče, ne investitor ne Krajevna skupnost ali Občina. Občani smo za to namero izvedeli povsem po naključju. Tako je krajane z javnim naznanilom na Upravni enoti Kranj, da mora odločiti o soglasju za sežigalnico odpadkov, obvestila samo Agencija Republike Slovenije za okolje.

Lokacija sežigalnice predstavlja nevarnost prav za vse Kranjčane. Sežigalnica naj bi stala na skrajnem zahodnem robu naselja Stražišče. Upoštevati moramo, da je prevladujoča smer vetra na našem območju iz zahoda, kar pomeni, da bo veter izpuste raznašal nad najbolj poseljene dele občine.

Občani Kranja moramo zahtevati:

• da smo občani stranke v postopku izdaje okoljevarstvenega dovoljenja,

• da se vsi postopki vodijo jasno, javno in transparentno,

• da se do projekta jasno in javno opredeli Mestna občina Kranj in Krajevna skupnost Stražišče,

• da se jasno in javno predstavi tehnologija, ki naj bi se uporabila pri samem sežigu odpadkov,

• da se jasno in javno predstavijo vsi morebitni vplivi na okolje (tudi širše), predvsem pa količina izpustov, ki naj bi jih dnevno proizvedla sežigalnica, in kaj namerava družba narediti z ostankom odpadkov po sežiganju.

Če se na podlagi vseh prejetih podatkov oceni, da je projekt družbeno in okoljsko nesprejemljiv, mora investitor od namere odstopiti.

Gašper Kleč, Društvo Odgovor