Odvzem otrok je skrajen poseg

Decembra lani je bil velike medijske odmevnosti deležen začasni odvzem sedmih otrok zakoncema Šavli iz Škofje Loke, nič manjše pa marca letos odredba Ministrstva za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, da se otroci vrnejo k staršem.

Konec minulega leta sta na Gorenjskem močno odmevala dva primera odvzemov otrok družinam, v Radovljici in Škofji Loki, v obeh primerih so otroke vrnili družinam, v radovljiškem primeru že po odločitvi socialne inšpekcije, pritožbi škofjeloških staršev pa je ugodilo ministrstvo kot drugostopenjski organ. Od­vzem otrok je najbolj skrajni ukrep, ki ga lahko centri za socialno delo sprejmejo v primerih, ko ocenijo, da starši s svojim ravnanjem z otroki ali opuščanjem skrbi zanje resno ogrožajo njihov osebnostni razvoj. Glede na drastičnost ukrepa bi lahko sodili, da po njem pristojni posežejo le redko, toda v Sloveniji so le lani odredili 86 odvzemov otrok. S tem podatkom so nam postregli na Ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti, pa tudi v gorenjskih centrih za socialno delo nam odgovarjajo, da jim ti ukrepi niso tuji.

Kdaj se centri za socialno delo, ki jim to možnost podeljuje zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, odločijo za tako odločen poseg v družino?

»Za tak ukrep za zaščito otroka se centri za socialno delo odločijo, kadar presodijo, da je potrebno zavarovati otrokove koristi, in kadar ocenijo, da z drugimi oblikami pomoči družini in staršem pri izvrševanju starševske pravice niso uspeli preprečiti ogroženosti otroka,« odgovarja v. d. generalne direktorice direktorata za družino na ministrstvu za delo Ružica Boškić. Pred tem se centri za socialno delo najprej se­znanijo s problematiko določene družine in ji skušajo pomagati z različnimi storitvami. »Večina staršev pomoč sprejme, zato v takih primerih centri družini pomagajo v sodelovanju s starši. Storitve za pomoč družinam so zelo raznolike, centri se za­nje odločajo glede na individualno problematiko vsake družine. Nekatere težave je možno odpravljati s storitvami centra, po potrebi pa vključijo v obravnavo tudi strokovnjake drugih strok. Center se za skrajni ukrep odloči na podlagi ugotovitvenega po­stopka, če ugotovi, da so otroci ogroženi do te mere, da je potrebno z ukrepom poseči v njihovo roditeljsko pravico. Odvzem otroka je torej skrajni ukrep, pred tem centri za socialno delo izvedejo poseben ugotovitveni postopek, v katerem morajo centri izvesti ustno obravnavo in pridobiti mnenje strokovne komisije.«

V rejništvo, v zavod, k sorodnikom

Hkrati z odločitvijo, da se otrok staršem odvzame, se odloči tudi o namestitvi otroka v drugo družino ali v zavodsko varstvo. Šavlijevi otroci so bili začasno nameščeni v treh rejniških družinah in so se k staršem vrnili po treh mesecih, v tem primeru zato, ker je ministrstvo na drugi stopnji odpravilo začasno odločbo o od­vzemu otrok. Doba bivanja otroka izven družine in vrnitev vanjo je po izkušnjah centrov sicer odvisna od tega, kako hitro uspejo starši (spet v sodelovanju s centrom za socialno delo) urediti razmere v družini in ustvariti pogoje za vrnitev otrok. Nekaterim to uspe razmeroma hitro, pravi direktor Centra za socialno delo Kranj Marjan Podbevšek, nekateri pa tega ne zmorejo niti do polnoletnosti otroka. Na ministrstvu povedo, da rejništvo v naši državi v povprečju traja šest let in pol. Že takoj ob namestitvi v rejništvo pa je v obravnavo vključena tudi matična družina. »Prek sestankov individualne projektne skupine se ves čas preverja, ali so v matični družini že zagotovljeni dovolj dobri pogoji za otrokovo varno vrnitev, kar je tudi osnovni namen rejništva. V praksi se izkaže, da je prav iz tega razloga (zagotavljanje pogojev v matični družini) rejništvo žal dlje časa trajajoč ukrep,« pa pravijo na Centru za socialno delo Radovljica.

Zanemarjanje, zloraba, nasilje …

Kakšne so izkušnje gorenjskih centrov za socialno delo v zvezi z odvzemi otrok? Na območju krajevne pristojnosti Centra za socialno delo Škofja Loka so v zadnjih pe­tih letih odvzeli 16 otrok iz šestih družin in vse namestili v rejništvo. »V okviru upravnega postopka varstva in za­ščite mladoletnih otrok center staršema nudi vso podporo in pomoč, da do ukrepa ne bi prišlo. Pod pogojem, da starša pomoč sprejmeta in sta pripravljena spremeniti ogrožajoče ravnanje, raziščemo možnost pomoči znotraj centra ali pri drugih institucijah – zdravstvo, varne hiše, terapevtske obravnave ... Ob taki obravnavi naj bi starša spremenila svoje vedenje ter skrb za otroka in ukrep umika otroka iz zanj ogrožajočega okolja ne bi bil nujen. Kadar starša nista pripravljena ali ne zmoreta spremeniti svojih ogrožajočih ravnanj in otroku zagotoviti ustreznih razmer za življenje, ga mora center za socialno delo v skladu z zakonodajo zaščititi. Razlog za odvzem je zanemarjanje, zloraba in nasilje nad otrokom,« pojasnjuje direktorica škofjeloškega centra Ivana Erman Košir.

V zvezi s primerom družine Šavli ne želi več podrobneje govoriti, da ne bi posegla na občutljivo področje osebnih podatkov. Potrdi le, da so otroci sedaj spet pri starših in večji obiskujejo škofjeloško osnovno šolo, na centru pa so dopolnili načrt pomoči družini v novih okoliščinah. Starša sta vključena v medinstitucionalni tim, ki ga v tem primeru sestavljajo predstavniki zdravstva, šole, centra za socialno delo in strokovnjak, ki nudi pomoč staršema. Medtem sicer teče naprej upravni postopek, znotraj katerega je bila izrečena začasna odločba o odvzemu otrok. Starše je v pritožbenem postopku zastopal odvetnik dr. Marko Bošnjak iz odvetniške pisarne Čeferin, sicer Škofjeločan, ki je v pritožbi dovolj prepričljivo dokazal pravne napake v odločbi škofjeloškega centra, da so jo na ministrstvu ovrgli.

Odvzem, ko so izčrpane vse druge možnosti

V Centru za socialno delo Radovljica je bilo v zadnjih petih letih odvzetih deset otrok iz devetih družin, na kamniškem centru odgovarjajo, da v povprečju beležijo en odvzem na leto, včasih niti toliko, izjema so trije odvzemi pred nekaj leti. Odvzete otroke namestijo različno, kakor je pač otroku v tistem trenutku v največjo korist: v rejniško družino, v zavod, k starim staršem ali sorodnikom, včasih je smiselno, da otroka predodelijo drugemu staršu. Otroke in njihove starše spremljajo ves čas rejništva, jim pomagajo in svetujejo, ko pa dozorijo družinske razmere, se otroci lahko vrnejo k staršem. Tudi njihova praksa kaže, da se to praviloma ne zgodi prej kot v enem letu.

Na območju kranjskega centra za socialno delo so v zadnjih petih letih 13 otrok odvzeli staršem, sedem so jih dali v rejništvo, šest v stanovanjske skupine ali mladinski dom. V povprečju so torej odvzeli dva otroka letno, izstopa pa leto 2012, ko so eni družini odvzeli pet otrok, lani pa odvzema ni bilo. »V okviru upravnega postopka se starše seznani z oceno ogroženosti otrokovega razvoja v družini in skupaj razišče in načrtuje možne oblike pomoči za odpravo ogrožujočih dejavnikov. Za opolnomočenje in krepitev starševske vloge se staršem pred odvzemom otroka ponudi pomoč tako znotraj centra, kot tudi pri različnih strokovnjakih v okviru drugih institucij,« pojasnjujejo v kranjskem centru postopek, ki kaže, da odvzem otroka družini ni lahkotno dejanje in pride na vrsto šele, ko so izčrpane vse druge oblike pomoči.

Center za socialno delo Tržič je otroke v zadnjih pe­tih letih odvzel dvakrat, enkrat dva otroka dvema družinama, enkrat tri otroke iz ene družine. Na območju, ki ga pokriva Center za socialno delo Jesenice, pa podatki zadnjih petih let kažejo, da so dvakrat odločili o odvzemu otrok, nazadnje lani, ko so otroka namestili v zavodsko varstvo. Tudi oni poudarjajo, da gre pri tem za zaščito otroka in njegovo varnost, postopek pa je treba voditi skrbno, saj z nujnimi ukrepi posegajo v pravice staršev in otrok, pri njihovi izbiri pa je treba slediti načelu sorazmernosti in v družino poseči le toliko ali tako, kolikor je to potrebno, da se dovolj zaščiti otrokove koristi.

Pristojnosti centrov za socialno delo in sodišč

V primeru odvzema škofjeloških otrok družini Šavli najbolj pade v oči dejstvo, da sta center za socialno delo na prvi in ministrstvo za delo na drugi stopnji sprejela povsem nasprotni odločitvi, o čemer še vedno poteka polemika v javnosti. Ružica Boškić z direktorata za družino nam je na naš dvom v usklajenost odločitve odgovorila, da center za socialno delo odloči samostojno, ministrstvo pa je drugostopenjski organ, ki se v odločanje na prvi stopnji ne more vmešavati. Ministrstvo je tudi pritožbeni organ, ki omogoča pravno varstvo staršem, ki se ne strinjajo z odločitvijo na prvi stopnji. Ministrstvo kot drugostopenjski organ v večini primerov pritrdi odločbam centrov za socialno delo. V škofjeloškem primeru je odločilo drugače. Kaj takšna praksa lahko pomeni za prihodnje morebitne odločbe za odvzem otrok, nas je še zanimalo. »Če se na drugi stop­nji o nekem primeru odloči drugače kot na prvi, to še ne pomeni, da gre za prakso,« odgovarja Boškićeva. »Ministrstvo je kot pritožbeni organ vsako pritožbo dolžno reševati individualno, pri tem pa ne smemo gledati na to, v koliko predhodnih primerih smo pritožbo zavrnili ali ji ugodili. Odločitev za odvzem je strokovna odločitev tima strokov­nih delavcev in za sistem bi bilo slabo, da ugoditev pritožbi staršev v enem primeru tako zamaje delo na določenem področju, da strokovni delavci ne bi mogli več izvrševati svojih nalog.«

Tem dvomom bi se lahko izognili, če bi bila sprejeta ureditev, ki jo je predvidel na referendumu zavrnjeni družinski zakonik, je ta teden dejala varuhinja človekovih pravic Vlasta Nusdorfer. »V njem naj se jasno razmeji pristojnost in pooblastila centrov za socialno delo in sodišč, pri čemer naj bodo centri pooblaščeni le za nujne ukrepe, ki so tudi časovno kratkotrajni, vsi kasnejši postopki pa naj potekajo pred sodiščem, ki lahko zagotovi vsem prizadetim enak položaj v postopku,« je prepričana varuhinja in minis­trstvu predlaga, naj pospeši pripravo nove zakonodaje s tega področja.