Pol tisočletja radovljiškega grba

Besedilo: Marjana Ahačič
Kategorija: Radovljica / sreda, 19. marec 2014 / 13:42

Najstarejši ohranjeni grb mesta Radovljica je na pečatu listine, ki nosi datum 10. marec 1514.

Radovljica – Pred skoraj natančno petstotimi leti, 10. marca 1514, so na listino, naslovljeno na cesarja Ma­ksimiljiana I., pritisnili pet pečatov. Zgornja dva sta bila pečata viteza Gašperja Lamberga in Pavla Raspa, kranjskega deželnega upravitelja, spodaj pa pečati treh mest: Kamnika, Kranja in Radovljice. Listino hranijo v zgodovinskem arhivu Slovenije, na radovljiškem pečatu pa je najstarejši ohranjeni grb mesta Radovljica.

»V skladu s tedanjo navado so novoimenovana mesta označila svoj novi status tudi z mestnimi pečati. Radovljičani so svoj pečat dali izdelati pred marcem 1514, kajti prva listina, na kateri najdemo ohranjen ta pečat, je dopis z dne 10. marca 1514. Na pečatu okrogle oblike in premera 34 milimetrov je ohranjen najstarejši ohranjeni grb mesta Radovljice,« pojasnjuje zgodovinar Jure Sinobad, ki je sicer slabo ohranjeni pečat rekonstruiral in ga v torek, natanko pol tisočletja po nastanku, predstavil radovljiškemu občinstvu v dvorani knjižnice A. T. Linharta.

»V ščitu zgodnjerenesančne oblike je upodobljen na ravnini stoječ moški v kratki halji, ki drži v iztegnjeni desnici kolo, v levici pa mesto z zvonikom in cerkvijo. Pečatni napis leži na napisnem traku, ki je nekoliko dvignjen nad pečatno ploskev nad ščitom. Pečatni napis se vije od leve proti desni in se glasi + S : DER – STAT – RATMANSTAT. Radovljiški grb je tako klasični »govoreči« grb. Mož z mestom in kolesom v iztegnjenih rokah prikazuje nemško ime RAD – MAN – STA(D)T v zaporedju kolo – mož – mesto.«

Kot pravi Sinobad, je govoreči grb Radovljice iz 1514 je posebnost tudi zaradi vsebine pečatnega napisa. »Iz napisa je razvidno, da so Radovljičani ob priložnosti, ko so po­stali meščani, menili, da je smotrno spremeniti tudi ime kraja, ki naj ne bi bil več vas (-dorf) ampak mesto (-stat): Novega imena mesta pa niso nikoli uporabljali v listinah in drugih pisnih virih, kjer se je vedno uporabljajo le ime Radmansdorf. Dejstvo, da se novo ime kraja v pisnih virih ni nikjer uveljavilo, predstavlja edinstveni primer na po­dročju krajevnih imen in krajevnega imenoslovja sploh,« še pojasnjuje.

Natančno opisana zgodovina radovljiškega grba je imenitno predstavljena na panojih, ki so na ogled v knjižnici A. T. Linharta. Avtor razstave je Jure Sinobad.