Lahko noč, pražen krompir in Jezersko

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 17. marec 2014 / 09:35

Z 32-letno Andreo Gimenez smo se dobili na kavi v simpatični kavarni nekdaj zelo popularnega Hotela Bor ob jezeru Črnjava v Preddvoru. Nasmejana Argentinka je bila v družbi svojih sorodnikov: Rebeke, njenega brata Aleša in Rebekinega sina Blaža.

Rebeko Falle Zorman, ki je sicer Kranjčanka, poročena s Preddvorčanom, je pred leti s pomočjo spletnega omrežja Facebook poiskala Andrea Gimenez, hči sestrične Rebekinega očeta, ki prihaja iz Argentine, iz Buenos Airesa. Prvič je v Slovenijo potovala pred tremi leti. »Precej spontano,« pove Andrea, ki je takrat obiskala Evropo za en mesec, v Sloveniji pa je ostala štirinajst dni.

»Prejšnje leto nisem imela časa za obisk, sedaj pa je bil in sem to izkoristila.«

Rebeka je bila vesela in presenečena obenem, ko je Andrea stopila v stik z njo. »Vedela sem, da obstaja neka Andrea, ker je o njej ob obisku pripovedoval stric Mirko, vendar tega je res že dolgo. In potem smo vzpostavili stik in sedaj se prav dobro razumemo. Že pri prvem obisku smo ji razkazali precej Slovenije, sedaj pa sploh, ker je prišla za daljše obdobje.« V Sloveniji ostaja mesec in pol, domov se vrača 21. marca.

Zanimivo je, da Andrea dobro govori slovensko, a se slovenščine ni nikoli učila. Doma je sicer družina njene mame kljub španščini uporabljala slovenski jezik, a sama ni nikoli govorila slovensko, je le pozorno po­slušala. Rebeka ugotavlja, da se je Andrea največ jezika naučila ob prvem obisku Slovenije.

Andrea je namreč potomka Justine Kosanc iz Ljubljane in Zdravka Falleja iz Kranja, ki sta se 1948 izselila v Argentino. »Dedek in babica sta se spoznala na ladji, leta 1951 pa se je že rodila moja mami, ravno tako Justina,« razlaga Andrea.

V Sloveniji se neverjetno dobro počuti. Stari starši in mama so ji o njej sicer pripovedovali, a je bila takrat še majhna. V bistvu je največ o Sloveniji izvedela ravno iz stričevih ust, ki je Slovenijo tudi obiskal. Njena mama ni nikoli videla Slovenije, Andreo pa je prav 'vleklo' v Slovenijo. Ko jo je videla prvič, ji je bila dežele bolj všeč, kot je pričakovala.

Najbolj se ji je vtisnil v spomin obisk Jezerskega. Letos pa je videla Strunjan, Portorož, Pokljuko, Bled, Kamnik, Radovljico, Ljubljano, obiskala za nekaj dni Podčetrtek, občudovala Vogel … Spoznala je Avsenikovo glasbo, slišala, kako zveni Miran Rudan v živo.

»Skušamo ji predstaviti tipično Slovenijo,« razlaga Rebeka.

Predvsem je Andreja navdušena nad razdaljami med kraji v Sloveniji. V Buenos Airesu potrebuje več ur, da samo zapusti mesto; da pa pride do kraja, podobnega Pokljuki, se mora voziti kar 1500 kilometrov. Všeč ji je tudi raznolikost Slovenije: »V eni uri si v bližini hribov ali pa morja. Pri nas tega ni.«

Poleti se zaradi vročine in množice ljudi sama ne odpravi na morje. Pri njih je priljubljeno obmorsko mesto Mar del Plata, bogatejši pa se odpravijo v Urugvaj. Rada ima hribe, ampak jeseni. Naša klima ji zdaj ustreza. »Pri nas je poleti noro vroče. Decembra je bilo recimo podnevi 45 stopinj Celzija, ponoči 35 … Ne moreš spati.«

Zanimalo nas je, kako je s cenami in življenjem mladih pri njih. Andrea primerja in dobimo odgovor, da so oblačila pri njih dražja, hrana stane približno enako, bencin je cenejši, vendar če pogledaš, kako je z našimi ali njihovimi razdaljami, smo na istem. Tudi življenje mladih je v Buenos Airesu podobno življenju slovenske mladine. Razlika je morda ta, da ponoči na cestah ni varno, a je mesto ogromno in polno restavracij, klubov, diskov in podobnih točk, kjer se mladina lahko zabava. Njihovo nočno življenje se komaj začne, ko se Slovenci že vračamo domov ...

Pa Kranj? »Je bolj malo ljudi, vendar jaz vidim malo ljudi povsod, ker sem navajena množice. V Buenos Airesu je namreč toliko ljudi, da ne moreš hoditi.« Kranj jo je navdušil v času Prešernovega dne in pustnega rajanja oziroma karnevala – ker je bilo pač več ljudi. Argentinci sicer poznajo pust, vendar ne poznajo običajev, ko se otroci na vasi našemijo in hodijo od vrat do vrat, dobivajo sladkarije in denar. Tudi krofi so bili zanjo nekaj novega, če­prav slovensko hrano pozna. Kranjska klobasa, gobova in goveja juha, žganci, potica … Najljubši ji je – izstreli – 'tenstan krompir', čeprav pri njih največ jedo meso na žaru. Mama ji je naročila, da mora kupiti ajdovo moko. »Pri nas je ni.«

Največkrat ljudje, ki se srečajo s tujim jezikom, kaj hitro osvojijo kakšno kletvico, Andrei je to uspelo šele letos, njene prve slovenske besede pa so bile pravzaprav 'lahko noč'.

Kakšni pa se nasmejani Argentinki zdijo slovenski fantje? Pravi, da ni večje razlike med tistimi, ki jih srečuje v svojem mestu. Ne po videzu ne po načinu komunikacije, če bi primerjala nemške fante, pa prikima: »Nemci so pa precej drugačni.«