Čmrlji, zapostavljeni sorodniki čebel

Čebelar, ki mora med kupovati, ker ima svoje čebele preveč rad, da bi jim ga jemal. V svojem čebelnjaku je Jože Pavlič iz Ljubnega postavil tudi sedemnajst z mahom postlanih panjičev za čmrlje.

»Spomladi, ko zmrzal v zemlji dosti popusti, / med drugim tudi matice od čmrljev prebudi ... / Če proti koncu marca vreme je dovolj toplo / že prebujene matice si gnezdo iščejo, / v zapuščenih mišjih gnezdih največ jih dobe, / ker čmrlji zemeljski kar dokaj varno tam žive.« Takole je življenje čmrljev v svoji pesmi Ogrožene koristne žuželke slikovito opisal Jože Pavlič iz Ljubnega.

Živahni in čili gospod je že krepko zakorakal v osemdeseta, a je še vedno poln idej in načrtov. Nekdanji obrtnik, ki se je, kot pravi, upokojil z dopolnjenimi 58 leti delovne dobe, pa se najraje ukvarja s svojo veliko ljubeznijo – skrbjo za čebele in čmrlje.

Pod hišo si je že dolgo nazaj postavil ličen čebelnjak in čmrljnjak, ki je z leti postal prava mala raziskovalna postaja. Jože ure in ure preživi pri opazovanju marljivih bitij, ki neutrudno delajo po natančno določenem redu, ki človeku vzbuja občudovanje, pravi. Poleti v svojih študijsko-opazovalni sobi včasih celo prespi. »Tako mirno je in tako lepo diši,« pojasni z nežnim nasmehom na obrazu in doda, da ga imajo zaradi tega nekateri za čudaka, sam pa se ima predvsem za ljubiteljskega čebelarja in čmrljarja. »To pomeni, da čebelam ničesar ne jemljem, z veseljem jim dajem, kar potrebujejo. Med pa kupim! Sem pač nekakšen posebnež in nikoli nisem bil obremenjen s pridobitništvom.«

Čmrlji, bližnji sorodniki čebel, so – morda zato, ker so manj znani od čebel – že desetletja njegova največja ljubezen. »Matice bodo vsak hip prilezle iz zimskega počivališča. Ko spomladi zmrzal dovolj popusti, se prebudijo in takoj za­čnejo iskati primerno mesto za gnezdenje. Zemeljski čmrlji in včasih tudi nekateri površinski najprej preiščejo vse rove v zemlji. Za njihovo domovanje je najprimernejše zapuščeno mišje gnezdo s suho travo. Takšna gnezda je mogoče najti tudi na površini. Bolj redka, a tudi primerna, so prazna voluharjeva gnezda,« pojasnjuje in doda, da se žal večina matic, ki se srečajo v že pripravljenih gnezdih, med seboj pomori. »V enem panju sem nekoč našel celo pest mrtvih matic, ki so se spomladi vrnile v staro gnezdo.«

Za površinske čmrlje je laže, pravi, saj vsako leto gnezdijo drugod, zato se matice le redkokdaj srečajo s tekmicami. »Tiste matice, ki so srečno preživele prve ovire, pa čaka še večja nevarnost. Ustvariti morajo satovje in zalego. Zato morajo kar precej časa nabirati medičino in pelod na sicer redkih cvetlicah, takrat pa so zelo lahek plen skoraj vseh vrst ptičev. Zanje so nekakšen posladek, bomboni, bi lahko rekli.«

Da bi čmrlji, ti pomembni opraševalci rastlin, laže preživeli, ima Jože Pavlič v svojem čmrljaku vsako pomlad pripravljenih sedemnajst lesenih panjičev, primerno napolnjenih z razrezanim suhim mahom in nekaj celicami starega ohranjenega satja. »Da matica lahko shrani medičino, če želi, če ne, pa naredi svoj lonček.« Če kje »po čudežu« najdemo nedotaknjeno površinsko gnezdo, pravi, je pa najvarneje, da ga še isti dan ogrebemo. »Kajti če tega ne storimo, je prej ali slej zanesljivo izgubljeno. Če pa najdemo zemeljske čmrlje na odprtem zemljišču, jih ne ogrebemo, temveč jih zaščitimo s primerno mrežico, ki jo s količki trdno pritrdimo v zemljo. V gozdu pa je najbolje nanje nametati kar nekaj večjih vej, seveda tako, da čmrlji lahko pridejo v gnezdo,« še svetuje.

Posebej rad svoje znanje deli z mladimi. Žal ugotavlja, da zaradi vse bolj redkih čmrljevih gnezd celo mladina na podeželju o teh zanimivih žuželkah bolj malo ve. »Že nekaj desetletij spomladi vabim učence bližnjih osnovnih šol na ogled čmrljev in njihovih gnezd. Ob tem jim povem, kako potrebne in koristne so te žuželke za opraševanje cvetja. Vesel sem, da otroke to zanima. Večkrat pride kak fantič še posebej k meni, da se podrobneje pomeniva,« zadovoljno pove.

Sicer pa je z nekaterimi gorenjskimi kmeti že desetletja domenjen, da ga obveščajo o najdbah čmrljevih gnezd. Žal, pravi, jih je vedno manj. Kot dolgoletni lovec zato včasih vzame v roke zračno puško in iz svojega čebelnjaka, ki je urejen tudi kot opazovalnica, ustreli kakšno srako ali vrano. Za pečenko in rogove mu pa ni, še dodata. »Moje največje veselje je, da grem v gmajno in opazujem živali.«

Med številnimi talenti, ki jih ima Jože Pavlič, je tudi umetniški. Kar dvanajst let je igral bariton v kranjski godbi na pihala, zdaj pa že več dvajset let prepeva v mešanem pevskem zboru upokojencev Mošnje-Brezje-Ljubno. Piše pesmi in je član literarnega kluba upokojencev Likus v Mariboru, kjer redno sodeluje. Zbral je šale, jih po svoje priredil, spravil v verze in izdal zgoščenko. Je tudi avtor uradne himne krajevne skupnost Ljubno. Napisal pesem za klub radovljiških Večno mladih fantov, katerega član je že mnoga leta. S svojimi nastopi pa kljub zdaj že častitljivi starosti velikokrat popestri prireditve upokojencev.