Hči puščave

Besedilo: Alenka Brun
Kategorija: Razvedrilo / četrtek, 13. marec 2014 / 09:43

Slovence je vedno zanimalo, kakšno vlogo imajo pri Tuaregih ženske, kakšni so po značaju, kakšne običaje imajo, kako živijo. Mira Delavec Touhami je o njih napisala knjigo v slovenščini. Med Tuaregi pa je na eni izmed humanitarnih poti po puščavi spoznala tudi svojega moža Abdela Touhamija.

Ddr. Mira Delavec Touhami je doma iz Mač nad Preddvorom, vendar že nekaj časa živi v Nemčiji. Od leta 2011 poučuje slovenski jezik in kulturo slovenske izseljence in njihove otroke.

Delavčevo Slovenci poznamo predvsem po ljubezni do pesnice, pisateljice in skladateljice Josipine Urbančič Turnograjske. Ampak nekje vmes se je rodila tudi ljubezen do saharskega predela Afrike.

Tuareg ni avto

Tako je Mira na eni izmed humanitarnih poti spoznala tudi svojega moža, Tuarega Abdela Touhamija, ki prihaja iz puščavskega kraja na jugu Alžirije.

Mira živi s filozofijo, da je ljubezen do sočloveka iskrena, topla ljubezen, nekaj najlepšega. Sprva so jo ljudje sprejeli zelo previdno. »Saj niso vedeli, katera država me pošilja. Vedno sem namreč pomoč nosila in jo nosim sama, v lastni režiji, zato je bilo to zanje nekaj povsem novega. Tuaregi so namreč zelo nezaupljivi in potrebujejo čas. Sčasoma so spoznali, da so moji nameni dobri, pomoč in razumevanje izključno v njihovo dobro, in se je med nami spletla globoka prijateljska vez. Postala sem del njih in vse se prepleta z veliko medsebojnega spoštovanja. Tako kot spoštujem slovensko, spoštujem tudi tuareško kulturo in tradicijo.«

Razloži, da pri svoji pomoči prakticira blagovno menjavo. Če družini prinese dve vreči riža, sladkor in moko, v zameno prosi, če lahko v njihovi kolibi prespi, na primer. Verjame namreč, da je človekovo dostojanstvo najpomembnejše.

Dandanes o Tuaregih ljudje ne vedo veliko. Nekateri ob besedi tuareg pomislijo na nov model nemškega avtomobila, drugi na barbarsko, ne berbersko ljudstvo.

»Tuaregi živijo namreč v pe­tih državah: jug Libije, jug Alžirije, sever Malija, sever Nigra in del Burkine Faso. Skupaj jih je več kot pet milijonov, se pa točnega števila ne da določiti, ker so nomadsko ljudstvo. Ozemlje, ki ga poseljujejo, je veliko za 440 Slovenij. Večino predstavlja čista puščava in je dejansko le njim znana in prehodna.«

Tauraut en Tenere

Abdelova družina je ena najstarejših tuareških družin na tem območju. Njen soprog se ukvarja s turizmom. Ker pa je Mira pred kratkim izdala knjigo z naslovom Taraut En Tenere – Hči puščave, prvo knjigo o Tuaregih v slovenskem jeziku, sta jo pred nekaj dnevi predstavila tudi v prostorih Mestne knjižnice v Kranju. Abdel je sicer v angleščini, vendar z Mirino pomočjo spregovoril o svojem ljudstvu, povedal pa je tudi, kako on vidi Slovenijo. Prisotne je pozdravil z 'dober večer', tako da se s slovenščino kar dobro spopada.

Svojo zgodbo je začel s pripovedjo o popotovanju od rodnega mesta, alžirskega Tamanrasseta, do Slovenije. Knjiga Hči puščave pa je na­stala izključno na osnovi zapisov Mirinih poti v zadnjih letih.

»Gre za kulturo, ki pred naši očmi izginja, zato je prav, da tudi Slovenci vedo nekaj o njih. S knjigo želim zbrati sredstva, da bi zgradila za revne nomadske otroke šolo in jim priskrbela vsaj osnovno hrano, da ne bi bili vedno tako lačni.«

Miro je pri Tuaregih najbolj pritegnilo tisto, kar je v zahodnem svetu na robu izumrtja: iskrenost, preprostost, srčnost. Miro so Tuaregi označili za Hčer puščave, tako je naslovila tudi knjigo. »Ime Hči puščave mi je nadel eden izmed najstarejših Tuaregov v skupnosti. Ime sem dobila zato, ker sem bila edina Evropejka, ki je po njegovem mnenju znala začutiti bitje srca puščave in se z njo zliti.«

V knjigi so tudi prvič zapisane in zbrane tuareške ljudske pripovedke, pesmi in pregovori, ki so jih Miri na njenih poteh pripovedovali trije Tuaregi.

Voda je življenje

Zakonca Delavec Touhami sta se dotaknila tudi problematike identifikacije Tuaregov kot državljanov držav, v katerih prebivajo. Kasneje to dopolnila še z nepri­znavanjem tuareščine v šolah, problemom nepismenosti in neizobraženosti. Ostaja pa zelo živa želja Tuaregov po lastni državi. Vendar kljub tegobam, ki jih pestijo, Tuaregi ne zapuščajo svojega ozemlja, ostajajo v puščavi. Abdul razloži, da živijo kot skupnost in so med seboj zelo povezani. V puščavi so bili rojeni in ta je za njih neke vrste 'mama'. Ko je prišel v Evropo, je vstopil v drug svet, kar je bilo zanj zahtevno in naporno. Opaža, da tu ljudje nimajo časa za sočloveka, ker je tempo življenja drugačen. Pri Tuaregih pa se že samo ob obredih, kot so zajtrk, kosilo, večerja, zbere vsa družina in v tem času se ne dela. Vendar družina pri njih pomeni širši krog, širšo skupnost, tudi tete in strice, recimo.

Izrednega pomena za Tuarege je tudi voda. Sicer imajo Tuaregi svoj način iskanja vode. Že dedi so jih naučili, naj sledijo sencam rastlin, grmov, dreves, predvsem akacije, kako obračajo svoje krošnje. Seveda se je vmešal moderni svet s projektom vodovoda, kar pa je povzročilo več škode kot koristi. Skoraj štiri leta je trajalo, da je Abdelovo mesto dobilo vodo, pa še ta ima sedaj bolj okus po morski kot sladki vodi. Veliko ljudi je tudi zaradi te vode zbolelo. Sicer Tuaregi vodo še vedno iščejo na star način, njihovo glavno vodilo je pregovor: »Voda je življenje, mleko je preživetje.«

Tuaregi se trudijo ohranjati tradicijo, čeprav je to na območjih, kjer živijo, težko. Podnebne spremembe jih silijo, da se premikajo, ker je lastno preživetje pogojeno s preživetjem njihovih čred koz, ovc in kamel. Ker pa živijo na območjih, bogatih z zlatom, uranom, nafto, zemeljskim plinom in ne nazadnje tudi vodo, po vsem tem hlepi Zahod, zato na primer prihaja do slik, kot jo kaže dežela Niger: največja proizvajalka urana po količini pa prva po stopnji revščine.

Zakonca Delavec Touhami želita tudi s svojim zakonom pokazati, da lahko različne kulture sobivajo skupaj, če so v ospredju ljubezen, strpnost in razumevanje. »Vse se da, vendar naj nas vodi srce.« Tuaregi živijo v puščavi, kjer bi mnogi rekli, da nimajo nič; nimajo tistega, kar mi razumemo pod ugodje, vendar so srečni. »Nikoli nisem videla žalostnih tuareških obrazov,« pove Mira.

Abdel se tudi pošali, da turisti v njihovi puščavi ne bi preživeli. Nimajo znanja, ki ga tuareško ljudstvo poseduje, ni dobrin, kot so internet in različne druge povezave. Poleti je povprečna temperatura 45 stopinj Celzija. To je še zanj prevroče, tako da mu naša zima ne dela preglavic, le z vlago se težko spoprijema.

Tuareška ženska

V tuareški tradiciji in kulturi ima ženska posebno mesto.

Ker je Mira obdržala svoj priimek, smo jo že pred predstavitvijo povprašali, kakšen je tuareški zakon, imajo moški lahko več žena, poznajo ločitev.

»Pri Tuaregih je bil nekoč matriarhat in vpliv slednjega velja še danes, zato se ženske tudi ne pokrivajo v celoti, lahko se ločijo, pri čemer jim ostane celotno premoženje, saj verjamejo, da si moški laže ustvari nov dom kot ženska. Zakonca živita zelo preprosto in si naloge vedno razdelita. Mož ima običajno eno ženo, lahko ima do največ štiri žena, vendar tega ni v navadi niti ne poznam nobenega primera. Priimek ženska ob poroki vedno prevzame od moža, ampak če si želi, svojega lahko obdrži.«

Abdel Slovenijo vidi kot dobro državo. Precej je je že videl, opazil njeno raznolikost in različnost ljudi. Ne razume sicer nekaterih gospodarskih potez, od katerih Slovenci nimamo nič, opaža pa, da so Slovenci vseeno borci. V njegovih očeh so dobili kot narod že velik plus, ko je Mira pripotovala v Afriko in je spoštovala njegovo vero, tradicijo, kulturo, se ni obnašala kot večina Evropejk.

Sicer pogreša svojo družino, vendar je sedaj Mira njegova družina. Je moški in se je pripravljen boriti v tem svetu. Bo pa v osnovi vedno ostal Tuareg. In ko nas je zanimalo, kakšno je bilo njuno spoznavanje, smo dobili odgovor, da verjame v čisto ljubezen.