Možje v pajkicah

Besedilo: Miroslav Cvjetičanin
Kategorija: Rekreacija / / 12:25

Ena lastovka še ne prinese pomladi, en kolesar pa jo. Stojim v prometni konici, poslušam Lili, gledam odštevalnik na semaforju, vmes verjetno vrtam po nosu, razmišljam, koliko časa voznik avtomobila zapravi ob čakanju na zeleno luč semaforja, sonce je in prva letošnja vožnja s klimo na ničli … Kako veš, da prihaja pomlad, se sprašujem. Tako, da čutiš spomladansko utrujenost, si odgovorim. Se je še spomnite? Saj res, kje pa je? Nekaj pomladi je ni več, se mi zdi, da od takrat, ko smo začeli govoriti: Nimam časa! Kdo pa ima danes čas biti utrujen, lepo vas prosim?! V današnji tekmi za časom je utrujenost zadnja, na katero pomisli tekmovalec. Veste, da obstajajo ljudje, ki ne smejo niti ne znajo biti več spočiti? To so na primer vsi tisti možje v pajkicah, ki jih gledam iz prometne konice. Ljubosumno jih zrem, kako se elegantno izmikajo avtomobilom, kako se njihova kolesa bleščijo in izginjajo ven, ven iz mesta, ven iz konice, proč, proč, tja, kjer ni te preklete pločevine …

O zavisti govorim. Blagor vsem tistim, ki jih služba ne izčrpa do te mere, da takoj, ko prikorakajo v stanovanje ne padejo na kavč. Blagor vsem tistim, ki jim niti napori v službi ne vzamejo moči za nategovanje ozkih pajkic na nogi.

Odštevalnik sproži zeleno luč, kliče me tašča, ne upam se javiti, ker sem bil ravno prejšnji teden ujet pri telefoniranju za volanom, ravnokar posveti lučka za gorivo, mimo po pločniku hodita nogi, ki jih krilo pokriva samo eno osmino, na reklamnem panoju piše: Pridružite se nam na spining maratonu! Blagor tistemu, ki ima sredi maratonskega dela čas še za spining maraton. Koliko časa človek v življenju porabi za iskanje prostega parkirnega mesta? Ne najdem prostega parkirnega mesta. Naredim še en krog? Poigravam se z mislijo, da bi avto pustil na mestu rezerviranem za invalide. Mar nisem tudi jaz invalid? Mar nismo vsi invalidi? Vsi, ki vozimo avtomobile, smo zagotovo invalidi! Na drugi strani ceste mi maha znanka. Postarala se je. Zredila se je. Nasmeh pa je ostal isti. Znanka Ž. pravi, da je komaj čakala pomlad, zdaj pa to … Že prvi dan, ko je prišla pomlad, sicer ne koledarska, ampak praktična, je utrujena. Z glavo zaniham v znak sočutja. Rečem, da jaz pa nimam časa biti utrujen. Poleg spomladanske utrujenosti jo motijo še možje v pajkicah, kolesarji po domače. Pravi, da je to znak staranja, in ne more razumeti, kako lahko žensko pri njenih letih motijo moške zadnjice v oprijetih pajkicah. Včasih, še ne dolgo nazaj, se je redno ozirala za takim in si mislila svoje, danes pa za njimi hupa in dviga sredinec. Pritrdim ji in rečem podobno. Jaz sem se bil sposoben zaleteti v spredaj zavirajoči avtomobil zato, ker sem gledal spomladanske majčke. Danes v teh majčkah vidim samo revmo …

V službi me pričaka kup dela in listek na monitorju: Ko boš fertik, poklič je treba še nekaj narediti! Odtrgam listek pogledam skozi okno in mimo se peljejo trije nasmejani možje v pajkicah. Od zavisti spustim roleto …