
Kolesarji izvzeti iz zakona
Sporne določbe o splošni prepovedi kolesarjenja v naravnem okolju izven utrjenih poti bodo iz osnutka zakona o ohranjanju narave umaknili.
Kranj – Ministrstvo za kmetijstvo je konec januarja v javno razpravo poslalo osnutek zakona o ohranjanju narave (do 27. februarja), ki bo med drugim sistemsko urejal tudi področje vožnje z vozili v naravnem okolju. Predlagani zakon je zaradi stroge omejitve kolesarjenja zgolj na utrjene prometnice takoj povzročil veliko zgražanje gorskih kolesarjev in turističnih delavcev, ki so zakon označili za birokratski nesmisel in velikansko oviro razvoja gorskega kolesarjenja kot turističnega produkta. Ministru Gregorju Židanu zato ni preostalo drugega, kot da po sestanku s predstavniki javnosti v začetku meseca tudi po njegovem zastareli člen o splošni prepovedi kolesarjenja v naravnem okolju umakne iz zakona. Področje kolesarjenja v naravi naj bi bilo po novem urejeno z uredbo, ki pa po ministrovih besedah ne bo prepovedovala, ampak urejala vožnjo v naravi. »Kolesarjenje bi dovolili tam, kjer je to mogoče. Jasno bo treba uskladiti varovanje narave ter željo po gibanju in turističnem razvoju,« je napovedal.
Kot da so bila prizadevanja številnih kolesarjev zadnja leta povsem jalova, je bilo namreč tudi v spornem osnutku zakona o ohranjanju narave predlagano (prepisano iz dosedanjih predpisov), da se v naravnem okolju vožnja omeji le na utrjene površine oziroma prometno infrastrukturo, vožnja izven cest pa se v celoti prepove in strogo kaznuje. Poleg tega so nameravali izrecno prepovedati tudi izdajanje knjig, vodnikov in drugih tiskanih publikacij o ravnanjih in dejavnostih, ki so z zakonom prepovedane. Na terenu bi spoštovanje zakona zagotavljali naravovarstveni nadzorniki (v narodnih in krajinskih parkih), gozdarski in kmetijski inšpektorji, policija in tudi carina. Predlagane kazni za kolesarje so znašale od 100 do 2000 evrov, za prireditelje in tudi za izdajatelja kolesarskih publikacij pa do 150.000 evrov.
»Pričakovali smo, da bomo pri urejanju kolesarstva v naravi naredili korak naprej, saj so se v zadnjih letih stvari vendarle obračale na bolje, potem pa nas je predlagani zakon povsem šokiral. Ni čudno, da je povzročil tak odpor kolesarjev pa tudi turističnih delavcev, saj ima Slovenija v gorskem in turnem kolesarjenju velik turistični potencial, zato bi morali to dejavnost urejati podobno kot v sosednjih Italiji in Avstriji, kjer so do kolesarjev precej bolj odprti,« je bil do že črtane ureditve kritičen tudi Blaž Šmid, načelnik odseka za turno kolesarstvo (TKO) v Planinskem društvu Kranj.
Šmid pravi, da bi bila za kolesarje idealna rešitev, če bi bile zanje odprte vse poti v naravnem okolju, prepoved pa bi veljala za brezpotja, mokrišča in obljudene planinske poti. Sicer pa se pridružuje stališču predsednika Planinske zveze Slovenije Bojana Rotovnika, naj se za vožnje s kolesi odprejo tudi vse nekategorizirane ceste ter gozdne in poljske prometnice, torej vse površine, ki so že v osnovi grajene za vožnjo z vozili. Tudi planinske poti, ki ne potekajo po prometnicah, se lahko odprejo za vožnjo s kolesi, če takšna planinska pot izpolnjuje sprejeta strokovna merila in če se s tem strinja skrbnik poti, ki mora izvesti predpisani postopek ter takšno pot primerno označiti. Lani so eno tako pot že odprli, letos jih načrtujejo še nekaj. Na tovrstnih poteh sicer velja načelo, da ima pešec absolutno prednost, poudarja Rotovnik. V PZS ne podpirajo splošne odprave prepovedi voženj v naravnem okolju za kolesarje, ampak se zavzemajo, da so vožnje s kolesi v naravnem okolju možne samo po površinah, kjer je to izrecno dovoljeno.
Na navedbe nasprotnikov kolesarjenja izven utrjenih poti, češ da je naravi škodljivo, Šmid odgovarja, da je v javnosti že znana raziskava na to temo, ki je pokazala, da kolesar ne povzroča bistveno večje škode kot pohodnik, razen na strmem in nestabilnem terenu. Tudi zato bodo v TKO Planinskega društva Kranj letos organizirali prvo usposabljanje za turne kolesarje v Sloveniji, na katerem se bodo udeleženci seznanili tudi s turnokolesarsko etiko in tehniko vožnje, ki povzroča čim manj posledic v naravi.