Male in velike reči

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 7. februar 2014 / 15:00

Veliko je velikih, še več je malih reči. Res velike so velike za ves svet, res majhne so takšne le za veliki svet, v malih svetovih pa so velikanske ali celo glavne. Denimo: prav danes se slovesno odpirajo zimske olimpijske igre v Sočiju in te bodo v naslednjih par tednih gotovo največja reč na tem svetu. Pri nas pa bo jutri Prešernov dan, slovenski kulturni praznik; to bo velik dan za Slovenijo in za Slovence po svetu, hkrati pa mikroskopsko majhna oziroma popolnoma nepomembna reč za ves ostali svet. Tako je in s tem ni nič narobe.

V gornjem odstavku gre za pogled, kakršen se kaže od zgoraj navzdol, od velikega k malemu. Zdaj pa vklopimo še obratni pogled, iz človeškega mikrokozmosa v makrokozmos. Za primer nam posluži vremenska katastrofa, ki jo je večji del Slovenije doživljal ob koncu prejšnjega in v tem tednu, na poseben način sem jo doživel tudi podpisani. Nekaj podobnega se mi je zgodilo že pred 17 leti, v dneh pred praznikom svetih treh kraljev 1997. Takrat je vzelo elektriko v soboto zjutraj, vrnila se je v ponedeljek popoldne. Tudi to pot je bila sobota, prvi februar, dan pred svečnico, zunaj pa vse več ledenih sveč in predvsem vse hujši žled. Tudi to pot je elektrike zmanjkalo že zjutraj, vrnila se je zvečer, odšla sredi noči, se spet pojavila v nedeljo okrog poldneva, potem pa je bil le še mrak. V sredo, ko to pišem, luči še ni ...

Enkrat sem že besedoval o tem, kako je v našem času brez elektrike. To načelno vemo vsi, konkretno doživetje je pa res posebna izkuš­nja. Včasih obžalujem, ker sem hišo gradil še po starem, zaradi česar ni »nizkoenergijska«, še manj »brezenergijska«. Iz nostalgije po otroških letih, ko sem se pri stari mami grel na krušni peči in pozneje na naši domači »ta nizki« peči, sem si tudi v svoji hiši omislil prav takšno fosilno in potratno reč. V kuhinji pa si je moja sopotnica poleg sodobnega štedilnika omislila še mali zidani »šparhert« na drva. In prav to dvoje nas je v minulih dneh reševalo. »Centralna« ni delovala, onemeli so vsi ekrani in zvočniki, vode za kopalnico se ni dalo več ogreti ... Najhuje pa me je udarilo dejstvo, da doma tudi delam; delavnico je sicer čisto spodobno grela krušna peč, a moje glavno produkcijsko sredstvo – hišni računalnik – je odpovedal poslušnost. Da bi bilo ugodje popolno, so velika drevesa, ki jih je lomil žled, na več mestih potrgala telefonski kabel, ki vodi do hiše in novinarju delo na domu sploh omogoča. Zgodil se mi je totalen izklop ...

To, kar sem pravkar popisal, je bila za večino povsem nepomembna, zame pa velika reč. Kranjčani in Ljubljančani, ki so vse to videli le na ekranih, porečejo, da je takšna pač rovtarska usoda. Mi, ki smo bili odklopljeni, pa smo se čez noč znašli v stoletjih pred letom 1900, ko je v naše kraje začela prihajati elektrika. Kako blizu sta si lahko kamena in informacijska doba! Nekateri sedimo v večerni temi na peči in skušamo (ne prav uspešno) obuditi staro veščino pripovedovanja zgodb. Državljane iste države pa o katastrofalnem naravnem dogajanju v le nekaj kilometrov oddaljenem mestu informirajo s pomočjo informacijsko-komunikacijske tehnologije, ki v tem primeru deluje le enosmerno. Takšna situacija se nam zdi povsem »normalna« tudi v primeru, ko na e-način opazujemo oddaljene tragedije. V Sudanu, denimo. Genocid, v katerem izginjajo cela plemena, je sicer tragičen, a za nas je daleč. Žrtve, za katere se zavzema rojak Tomo Križnar, nas kličejo na pomoč, a njihova usoda za nas ni pomembna reč ...