Rambo, vrni se

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Razvedrilo / torek, 28. januar 2014 / 06:00

V petek, 31. januarja, prihaja Rambo v kranjski Trainstation Squat z zasedbo Two Winnetous, ki jo tvori 'morilska' ritem sekcija: Igor Malešević z bobni in Miro Tovirac z basom. Poleg že ponarodelih hitov Šakom u glavu, Čobane, vrati se in Smrt popa Mila Jovovića trio obljublja tudi nekaj novih skladb.

Rambo Amadeus je črnogorski eminentni ustvarjalec raznovrstnih godb, ki skozi svojo glasbo, fino premešanim žanrskim koktajlom rapa, funka, rocka, jazza, elektronike, drum'n'bassa in še marsičesa, podkrepljenega z lucidnimi besedili, že več kot petindvajset let nastavlja zrcalo državi in družbi, vsem nam ter tudi sebi. Žanrski eklekticizem kaže predvsem na njegovo neujemljivost v strogo zaprte glasbene termine – predlani je na primer dvigoval prah z nastopom na Evroviziji – obenem pa ohranja zdravo distanco ter ostaja zvest sam sebi. Rambo, rojen kot Antonije Pušić, ki je pred kratkim praznoval abrahama, tako še vedno ostaja brezkompromisen kritik človeške neumnosti, pohlepa, političnih malverzacij, nacionalizma in turbofolka, katerega je konec osemdesetih 'izumil' sam.

Mnogi glasbeniki se vračajo k svojim koreninam, začetkom. Je vaša četrtstoletna glasbena pot ciklična ali progresivna? Na kateri točki ustvarjanja ste danes?

»Vsak napredek je v bistvu spiralen – na prvi pogled se zdi, da se vrtimo v krogu, pravzaprav pa se os nenehno pomika višje in tako skozi preplet žanrov napredujemo ali nazadujemo. Namreč, morda se sliši paradoksno, toda brez nazadovanja ni napredka, velja pa seveda tudi obratno.«

Rojeni ste bili leta 1963 v državi, imenovana Jugoslavija – kako ocenjujete trenutno glasbeno sceno na območju nekdanje države, v katere kotlu se meša na desetine raznolikih zvrsti? Še obstaja perspektiva za pristne godbe 'manjšine'?

»Dežele celotne bivše SFRJ so prešle na tržno gospodarstvo, vključno z medijskim prostorom. Obstaja mnogo glasbenih podžanrov, ki služijo za zabavo širše ljudske množice. To je sicer povsem zadovoljiva tržna logika, menim pa, da v prihodnosti lahko najbolj kakovostno glasbo pričakujemo od amaterjev, katerih okus ni opredeljen s tržnimi zakoni. Manjšin pa je več vrst – rečeno malce sarkastično, tudi milijonarji so na primer v manjšini, pa se imajo povsem dobro. Na moje koncerte prihaja nekaj promilov prebivalstva, kar je vsekakor precejšnja manjšina, vendar se ta delež v mojem primeru časovno ni spreminjal, temveč je tako v socializmu kot v kapitalizmu ostal enak.«

Politično-ekonomska kapitalistična tranzicija, tako globalna kot lokalna, se zdi kot neskončna spirala, ki povzroča krivice, razredno neenakost, revščino, vojne, ekološko opustošenje … Kako se je mogoče – tudi z glasbo – boriti proti temu? Smo še zmožni distance in upora?

»Ni se treba boriti proti kapitalizmu samemu na sebi, temveč se je treba boriti proti pohlepu, ki pa je stimuliran v mnogih kapitalističnih deželah. Najpomembneje je, da se ljudje zavedo ter izobrazijo, glasba oziroma tako imenovani 'edutainment' (education + entertainment, torej izobraževanje skozi razvedrilo) pa je pri tem ena od najbolj učinkovitih metod.«

Je tekmovanje za popevko Evrovizije znak, da po organizmu celotne Evrope po žilah tečejo ritmi turbofolka? Ima tovrstna globalizacijska zmes lahko sploh kakšen pozitiven učinek za bodočnost (pop) glasbe?

»Pozitiven vidik Evrovizije je na zanimiv način v tem, da tisto občinstvo, ki je ne spremlja – to pa je vendarle v vseh kulturnih deželah večina, spremlja vso preostalo glasbo. V tem smislu Evrovizija stimulativno vpliva na vse druge glasbene žanre, ki so tako njena alternativa.«

Kakšna se vam zdi glasbena klima v Sloveniji?

»Kot povsod je tudi v Sloveniji alternativna scena raznovrstna in kakovostna. In – kot povsod – je mainstream dolgočasen.«

Kaj lahko pričakujemo na tokratnem koncertu? Pripravljate kakšno posebno presenečenje?

»Presenečenje? Vsak moj koncert je nekakšno presenečenje celo za mene, kaj šele za publiko.«