Neprimerno zavarovane pašne površine
Problematika, s katero se ubadamo lovci, je zelo široka in ne zajema le lova in uživanja nas, lovcev, pri »plenjenju divjadi«, kot menijo nasprotniki lova, temveč tudi reševanje divjadi v lovišču (povozi na cestah, naravnih ujmah, obilni snežni odeji ...). Neustrezno ograjeni pašniki pa pomenijo dodatno nevarnost za divje živali.
Rejci vseh vrst domačih živali si za ograje pašnikov in tudi že planin vedno pogosteje izbirajo materiale, ki so za postavljanje čim bolj enostavni in seveda cenovno čim bolj ugodni. Pri vsem tem pa še ustrezni tako za drobnico kot tudi za drugo pašno živino. Nihče se pa pri tem ne vpraša, kaj to pomeni za divjad. V času poletne paše, ko je ponudba hrane za divjad tudi v gozdu zelo pestra, te ograje niso zelo moteče za prosto živeče živali. Jeseni, ko se domača živina vrne v hleve, pa so zapuščeni pašniki še kako zanimivi za pašno divjad. Pri vsem tem je uporabnikom pašnikov pomembno, da so ograde postavljene glede na potrebe paše in oblike pašnih površin. To pa največkrat povzroči prepreko dnevni migraciji divjadi in jasno tudi omejitev gibanja, glede na letni čas.
Eden od vse pogosteje uporabljenih materialov za postavljanje ograj na pašnikih so armaturne mreže. Te so raznih dimenzij in oblik, tako da nekatere preprečujejo prehod tudi mali divjadi, saj je ne more preskočiti. Pri srnjadi in deloma jelenjadi pa nastanejo pri prečkanju težave predvsem v zimskem času, ko zaradi različne kvalitete in debeline snega divjad nima ustreznih razmer za zanesljiv preskok. Poleg tega matere preskakujejo ograje laže, mladiči pa bistveno težje. Zaradi tega prihaja do nezgod pri preskoku v primerih, ko je ograja na strmem pobočju, ko živali bistveno težje premagujejo te ovire pri prehodu navzgor. Zato se pogosto zgodi, da se živali s trebušnim delom telesa ali zadnjimi okončinami zataknejo na ostre kovinske zgornje dele mrež in tam ure in dneve v mukah umirajo, če jih slučajno ne rešimo muk mi, lovci, ko zvemo za to. Jasno pa je tudi, da smo dolžni vse kadavre ustrezno pospraviti in največkrat škodo na divjadi nosimo sami.
Vseh teh problemov, ki jih občutimo lovci in divjad, pa ne bi bilo, če bi rejci domačih živali uporabljali ograje, ki so ustrezno testirane in prirejene za hitro in enostavno montažo in seveda tudi za odstranitev po koncu paše. Treba je priznati, da veliko rejcev uporablja ustrezne ograje, a žal ne vsi. Če se pa že uporabljajo armaturne mreže, ki niso izdelane za ta namen, pa bi se škode, ki nastajajo iz navedenih vzrokov, bistveno ublažile, če bi se ostri zgornji deli mrež in ograje ob koncu paše odstranili. Če ne povsod pa vsaj na določenih mestih, kjer so migracije divjadi najbolj pogoste.
Zakon o divjadi in lovstvu v poglavju Preprečevanje in povračilo škode od in na divjadi zelo široko in natančno opredeljuje odgovornosti nas, lovcev, kot upravljavcev lovišč ob nastankih škode na kmetijskih in gozdnih površinah in seveda s tem tudi odškodninsko odgovornost lovskih družin. Zelo na široko in natančno je opisan tudi ves postopek uveljavljanja škode. Žal pa je zakon zelo skop pri obravnavi problematike škode na divjadi.
Odškodnine na divjadi, ki jih lovskim družinam slučajno uspe iztržiti, so običajno simbolične. Bistveno pri tem pa je, da bi se tem problemom z lahkoto izognili, če bi uporabniki zemljišč prisluhnili drug drugemu, zlasti pa divjadi in njihovim stečinam, ki jih prosto živeče živali že stoletja uporabljajo.
Starešina Lovske družine Bled
Branko Strmole