Oditi za zmeraj (2)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / nedelja, 29. december 2013 / 13:51

Ema je bila stara enajst let, a življenje ji je naprtilo na ramena toliko bremen, da se ji je zdelo, da bo zdaj zdaj umrla.

»V tistem senu sem prvič razmišljala o tem, da bi bilo najbolje, če bi se to res zgodilo. Zdelo se mi je, da bi s svojo smrtjo ne osrečila le Vide, tudi ata. Vse sem naredila, da bi bila zadovoljna z menoj, kljub temu sem bila vsak dan tepena. Krivica, ki se mi je godila, je v temi, ki me je obkrožala, postajala še bolj grozeča.«

Zjutraj, že zarana, se je neprespana in s šklepetajočimi zobmi zavlekla na hišni prag. »Zamudila si,« je rekel oče, ki se je odpravljal v službo. Brez besed jo je spustil v hišo, se hitro obrnil, da Ema ne bi videla žalosti v njegovih očeh.

»Še danes ne vem, kaj se je tisto noč zgodilo z menoj. Zaradi strahu, ker sem bila sama v temi, ob čudnih glasovih, ki so prihajali z vseh strani, sem komaj dihala. Lovila sem sapo, pa je ni bilo od nikoder. Kmalu po očetovem odhodu se v kuhinji prikaže mačeha, in ko me vidi vso modro v obraz, se tudi sama ustraši, vzame me v naročje in kar v copatih steče do zdravstvenega doma. Zdravnik je ravno prišel v službo, niti slekel se ni, že me položi na mizo in me začne pregledovati. Čudno se mu je zdelo, kaj bi bilo, saj ni opazil nobenih znakov pljučnice ali česa podobnega, le srce mi je razbijalo kot noro. Obrne se k Vidi in jo pobara, kaj se dogaja s »tem ubogim, suhcenim otrokom«. Ona se naredi neumno, zazija, skomigne z rameni ter zine, da se ji ne sanja. Da se ji zdi, da sem preveč zahtevna in razvajena pa da mi ona ne more nenehno streči. Medtem ko mi je sestra dala neko posodo, ki sem jo držala pred seboj, da sem laže dihala, me je zdravnik pričel slačiti. Vida je nekaj zamomljala, da mi »nič ni«, da ni treba, da me še pregleduje, a zdravnik kot da je ni slišal. Še danes vidim tisti prostor: v kotu ob steni je stala visoka, zelena peč, od nje se je širila blagodejna toplota, zdravnik pa je s toplimi prsti raziskoval modrice, že zaceljene sledove klečanja na polenu, tepeža in vsega, česar sem bila deležna ob bolni Vidini domišljiji. Medtem ko me je kasneje sestra oblačila, se je obrnil k mačehi in ji z resnim glasom povedal, da mu »nič ni všeč«. Potem me je poslal v čakalnico, na pogovoru pa je obdržal Vido. Ne vem, kaj vse ji je povedal, spominjam pa se, da je ob vrnitvi domov razbila vse, kar ji je prišlo pod roke. Bila je vsa penasta okoli ust, ko je praznila police v kuhinji, skakala je po črepinjah in dolgo časa je trajalo, preden se je umirila. Po tistem dogodku me je še bolj sovražila. Jedi, ki jih je kuhala, so bile pretirano popoprane in slane, da nisem mogla jesti. Sošolkam so že rasle prsi, jaz pa sem hodila naokoli kot strašilo: sama kost in koža,« niza spomine iz otroštva Ema.

Nekoč je prišla na obisk teta, očetova sestra, ki je živela v okolici stare Gorice. Bila je zelo lepa ženska, imela je nalakirane nohte in tudi ustnice so omamno drhtele pod roza šminko. Ni imela svojih otrok, zato je občasno zasipavala z darili Emo.

»Ni ji bilo všeč, da sem bila tako suha, očitajoče je karala svojega brata, vendar se ji je oče odločno postavljal po robu, češ naj se briga zase, ne pa, da prihaja le takrat, ko želi nad njim stresati jezo za svoje osebne neuspehe. Prinesla mi je rdečo volneno jopo, ki je sicer žalostno visela na mojih kosteh, a je bila topla. V njej sem se počutila varno. Takoj je opazila, da teže diham, začudila se je, čemu, a ne od mene ne od očeta ni dobila pametnega odgovora. Stisnila me je k sebi ter dejala, da nas bo spet obiskala čez kakšen mesec, da bo videla, če se že bolje počutim. Žal se njene besede niso uresničile. Ugriznil jo je pes, ki je imel steklino, nakar je umrla v težkih mukah. Ko je odhajala od nas, sem stala na pragu, k sebi pa sem stiskala pomarančo, ki mi jo je prinesla. Lahko si predstavljate, kako dragocena je bila! Pisalo se je leto 1969, o pomarančah smo otroci lahko le sanjali. Kakor hitro je teta izginila, je Vida zagrabila pomarančo in mi jo iztrgala iz rok z besedami, da si je ne zaslužim, ker sem premalo pridna. Minevali so dnevi, steklena vrata kuhinjske omare, kamor jo je zaklenila, pa so bila nenehno zaklenjena.

Na dan, ko se je češki študent Jan Palach zažgal na praškem trgu v protest proti sovjetski zasedbi Češkoslovaške, se je uboga pomaranča, siva od plesnobe, znašla v kanti za smeti.

Trenutki so mi neizbrisno ostali v spominu. Ko smo šli od verouka, smo pri sosedu, ki je edini na vasi že imel televizijo, kukali skozi okno, da bi videli, kaj gleda, smo – ne da bi vedeli, za kaj gre – odprtih ust strmeli v gorečega človeka, ki je zapolnil televizijski ekran. Oče je sedel za mizo in bral časopis, mačeha je klekljala zraven štedilnika na drva. Mislila sem že reči, kaj sem videla, pa se mi pogled ustavi na zaboju za drva. Pokrov je bil dvignjen, kar nekaj časa sem lahko molče strmela v na pol gnilo pomarančo. O njej sem sanjala, misel na sladko in sočno vsebino me je spremljala na vsakem koraku. Spet sem začutila, kako mi zmanjkuje zraka, obrnila sem se in se tiho, skoraj neslišno izgubila na poti na podstrešje, kjer sem imela sobo. Predstavljate si mojo osamljenost! Pa so besede, s katerimi jo opisujem, zelo blage, nežne … Sobica, v kateri je z vseh strani pihalo, strop se je svetlikal zaradi ledu, ki se je nabiral na njem, posteljnina je bila nenehno vlažna, saj pozimi ni bilo nikoli zakurjeno, je bila edini kotiček, kamor sem se lahko zatekla in našla vsaj malo miru. Nikogar ni bilo, da bi me sploh »videl«. Župnik, ki nas je učil verouk, je bil star, siten in betežen, tovarišice v šoli so živele v svojem svetu, do nas, otrok, nikoli niso imele osebnega pristopa. Spominjam se, enkrat samkrat se je zgodilo, da je bilo drugače. Za osmi marec smo pisali šolski spis o mami. Pisanje mi sicer ni šlo najbolje od rok, ampak takrat sem v napisano izlila svojo dušo, hrepenenje, bolečino in ljubezen do mame, ki je sploh nisem poznala. Tovarišica me je poklicala v zbornico in mi dala čokolado Gorenjka, zato, ker takšnega spisa, kot je bil moj, še nikoli ni prebirala. Čokolado sem skrila v torbo, med zvezke, in jo zvečer v postelji jedla. Pošteno povem, da so bili tudi mnogi vrstniki vzgajani s palico, kričanjem, zmerjanjem. Morda so takrat, ko so bili sami s seboj, čutili podobno kot jaz? Ne vem. O tem se nismo pogovarjali. Moja osamljenost me je bolela, ne njihova! Tisti večer je bila prav zaradi gnile pomaranče še toliko večja in še stokrat bolj boleča. S težavo sem odprla okno, ki je bilo zaledenelo, mokro in spolzko. Končno mi je uspelo, nagnila sem se čez, strmela v temo in v mislih računala, koliko časa bi padala, če bi se vrgla v globino. Čutila sem, da me ne bi nihče pogrešal. Niti oče ne. Mama pa v svojih blodnjah sploh ne ve, da obstajam. Nobene slamice nisem imela, za katero bi se, nebogljen, zapuščen in osamljen otrok, oprijela. V tistih trenutkih me ni niti zeblo niti nisem imela občutka, da me duši. Pozabila sem, koliko časa sem sanjarila o smrti, potem pa me prešine, da bom spet tepena, ker »mečem polena skozi okno po nepotrebnem«, zdrznila sem se in na hitro zaprla okno. Strah pred kaznijo je na nerazumljiv način »premagal« željo po oditi za zmeraj.«

(Konec prihodnjič)