Črna bančna luknja

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 16. december 2013 / 10:18

Ko pišem te vrstice, se zavedam, da bodo objavljene v petek, trinajstega dvanajstega trinajstega, 13. 12. 2013. Tega dne (če ne že prej) naj bi objavili končne rezultate »stresnih testov« v slovenskih bankah. Ti so porazni. Politiki na oblasti bodo optimistično razlagali, da sploh niso tako slabi, saj bi lahko bili še slabši. Razlagalci iz opozicije pa bodo zatrjevali, da so katastrofalni, da napovedujejo kolaps te vlade, ki mora čimprej odstopiti. Dovolite mi, da ne glede na to, kakšen bo objavljeni rezultat, bolj ali manj stresen, dodam svoj poskus razlage tega, kar se je zgodilo v naših bankah. Primerjal jih bom s tistim, kar astrofiziki imenujejo črna luknja.

Ime je hudomušno. Leta 1967 si ga je izmislil ameriški fizik John Wheeler, eden zadnjih sodelavcev Alberta Einsteina. Bistvo črne luknje (»black hole«) je »teorijska zgostitev mase«, katere težnostno polje je tolikšno, da ubežna hitrost presega hitrost svetlobe. Njena težnost je torej tolikšna, da ji niti svetloba ne more uiti. Zato take luknje ne moremo videti in pravimo, da je črna. Tam, kjer naj bi bila, je le »črna« praznina. Luknja, ki v običajnem smislu besede sploh ni luknja. Zato je mogoče boljše drugo poimenovanje: »kolapsar«. Ker sam o tem skrivnostnem pojavu ne vem nič, si pomagam z razlago, ki jo je na spletu objavila Lara Grgec. »Klasična splošna teorija relativnosti predpostavlja, da zunanji opazovalec ne more zaznati nobene snovi ali informacije, ki bi zapustila notranjost črne luknje. S črne luknje torej ne moremo odnesti nekaj mase, ne moremo posvetiti s svetilko, niti se ne moremo od zunaj dokopati do nobenih podatkov o snovi, ki je vstopila v črno luknjo. Kvantnomehanski pojavi dovoljujejo, da črna luknja seva snov in energijo, vendar znanstveniki verjamejo, da je narava sevanja neodvisna od tega, kaj je v preteklosti padlo v črno luknjo.«

Zdaj pa poskusimo to razlago prevesti v bančno-politični kontekst. Recimo: klasična teorija politične relativnosti predpostavlja, da zunanji opazovalec ne more zaznati nobene snovi ali informacije, ki bi zapustila notranjost bančne črne luknje. S črne luknje torej ne moremo odnesti nekaj »mase« (beri: denarja), vanjo ne moremo posvetiti s svetilko (je »netransparentna«), niti se ne moremo od zunaj dokopati do nobenih podatkov o »snovi« (beri: o denarnih tokovih in z njimi povezanih zmikavtov), ki je vstopila v črno luknjo. Finančno mehanski pojavi dovoljujejo, da bančna črna luknja seva snov in energijo, vendar poznavalci verjamejo, da je narava sevanja neodvisna od tega, kaj je v preteklosti padlo v to črno luknjo …

(Ne)razumljivo? Poskusimo vso reč razložiti še drugače. Naši fakirji bankirji (beseda bančniki je zanje preveč spoštljiva) so v navezi s politiki in tajkuni poslovali tako netransparentno (slovensko: nepregledno, očem javnosti skrito), da se zdi, kot da se je vse skupaj dogajalo v črni bančni luknji. Sredotežna sila te grabežljive luknje je tako velika, da ne pusti, da bi iz nje v javnost ušle kakršnekoli informacije o črni magiji, ki se dogaja v njeni notranjosti … A kot kaže zadnje čase, le ni čisto tako. Črna bančna luknja v slovenskem mikrokozmosu je kljub vsemu drugačna od tiste v vesolju. Sesedla se je vase, doživela svoj kolaps. Medicinske pomoči si ne zasluži. Dobro pa bi bilo, če bi vanjo poslali več specialnih enot kriminalistov in državnih tožilcev, da bi ta pojav natančneje raziskali in njegove prvake pripeljali pred obličje Pravice. Če te ni, smo pa itak v črni riti.