Nekaj usod jo je zaznamovalo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. maj 2013 / 06:00

Študij medicine je opravila z odliko. Cvetka Kuhar, poročena Grašič, je članica Pomurske akademske znanstvene unije in častna občanka občine Moravske Toplice. Prekmurka po rodu si je z možem Antonom družino ustvarila v Gobovcah na Gorenjskem. Zaposlena je na ljubljanskem Onkološkem inštitutu, kjer obravnava bolnice z rakom dojke in bolnike z rakom glave in vratu. Predano krmari med bolniki in družino. Ima otroke Petra, Emo in Štefana. Najmlajši, osnovnošolec Štefan, pravi, da bo šel po maminih stopinjah. In medtem ko Štefan nabira znanje v šolskih klopeh, smo z njegovo mamo govorili o njenem delu ...

Zdravite obolele za rakom glave in vratu. Okoli 350 bolnikov na leto zboli v Sloveniji za rakom ustne votline in žrela, okoli sto za rakom grla. Več zbolevajo moški. Kateri so najpogostejši vzroki in kateri so znaki bolezni?

»Med najpogostejšimi vzroki za to obliko raka sta kajenje in alkohol. Če gre za kombinacijo obeh, se tveganje poveča za kar dvakrat. Pomembno vlogo imajo tudi virusi (HPV – humani papiloma virus – pri raku ustnega dela žrela in Epstein-Barr virus pri raku nosnega žrela), poklicna izpostavljenost lesnemu prahu in niklju ter genetska zasnova. Med znake bolezni prištevamo bolečino v ustih ali pri požiranju, oteženo žvečenje in požiranje, oteženo gibljivost jezika, hripavost ali spremembo barve glasu, pojav zatrdline na vratu, nenadno izgubo sluha, bolečino v čeljusti, v ušesu, dvojni vid ..., odvisno od lege tumorja. Če odraslega boli samo eno uho, je to nenavadno; vnetje srednjega ušesa imajo majhni otroci, odrasli ponavadi ne več. Če težko požirajo, bolniki tudi shujšajo. Lahko se pojavijo tudi težave z dihanjem, ker je premalo prostora za dihanje. Več kot polovica bolnikov (pogosto so to tudi socialno šibkejši) pride z razširjeno boleznijo, ko se jih pogosto ne da več radikalno operirati. Potrebno je kombinirano zdravljenje z obsevanjem, in če so v dobri kondiciji, dodamo še kemoterapijo.«

Rak v ustnem žrelu povzroča tudi HPV, kot ste dejali. HPV sicer pogosteje povezujemo z rakom na materničnem vratu.

»Ista dva podtipa, ki povzročata rak materničnega vratu, povzročata tudi rak v ustnem delu žrela. Zbolevajo predvsem mlajši moški. V zahodnem svetu je HPV poglavitni vzrok raka ustnega žrela, ne več toliko kajenje in alkohol.«

Kako se v tem primeru zaščititi? Ali pomaga cepljenje?

»Z uvedbo cepljenja proti HPV pri deklicah so že ugotovili zmanjšano zbolevanje za benignimi bradavicami na spolovilu, ki jih povzročajo HPV virusi, pri fantih. Ali bo to vplivalo tudi na zmanjšano pojavnost in umrljivost za rakom v ustnem delu žrela, se bo pokazalo šele čez 20 do 30 let, toliko časa namreč deluje virus, preden povzroči raka. Upam pa, da ja.«

Kakšne so možnosti preživetja za rakom glave in vratu?

»Če je rak odkrit v zgodnji fazi, to je v omejenem stadiju, je preživetje boljše. Najboljše petletno preživetje imajo pri nas bolniki z rakom grla, skoraj 60 odstotkov, medtem ko rak spodnjega dela žrela, tisti, ki je pod grlom, daje pozno znake in ima najslabše preživetje, okrog 18 odstotkov. Zelo pomembno je, da bolnike z rakom glave in vratu po zaključenem zdravljenju pogosto spremljamo, ker jih 5 odstotkov na leto doživi nov rak na tem območju ali rak pljuč ali požiralnika.«

Za doktorsko dizertacijo ste proučevali raka na dojki. Zakaj zboleva vse več žensk?

»Rak dojke se pojavlja pri ženskah, ki so čim dlje časa izpostavljene ženskim spolnim hormonom. Pogosteje zbolevajo ženske, ki niso nikoli rodile, imajo malo otrok, so imele prvega otroka pozno, so malo časa dojile in če so prejemale v menopavzi nadomestno hormonsko zdravljenje. Incidenca narašča torej zaradi spremenjenih reproduktivnih navad žensk in ker se življenjska doba daljša. To je rak, ki se večinoma pojavlja po petdesetem letu starosti. Pojavi pa se lahko tudi pri mlajših ženskah, predvsem pri dednih rakih dojke. Od leta 2008 poteka v Sloveniji preventivni program zgodnjega odkrivanja raka dojke DORA (žal še ne pokriva celotne države), kjer pregledujejo ženske, stare od 50 do 69 let, in na ta način lahko odkrijejo raka v zgodnji fazi.«

Kaj ste ugotovili v svoji dizertaciji?

»Analizirala sem več kot tisoč naših bolnic z rakom dojke, ena prvih sem poročala o tem, da so pri hormonsko odvisnih rakih možne pozne ponovitve bolezni. Poleg tega sem ugotovila, da se dejavniki tveganja za ponovitev s časom spreminjajo. Nekateri dejavniki so pomembni samo v prvih letih (polovica ponovitev se je zgodila v prvih dveh letih in pol), nekateri pa tudi ali samo kasneje. Pri hormonsko odvisnih rakih je na splošno boljša prognoza, ampak obstaja riziko poznih ponovitev. Možne so ponovitve tudi po desetih, dvajsetih letih, čeprav so redke. Je pa res, da bolnice, ki sem jih analizirala, takrat še niso dobivale dopolnilne hormonske terapije, zdaj pa ta že obstaja. Z velikimi raziskavami so dokazali, da se s to terapijo bistveno zmanjša verjetnost ponovitve raka.«

Leta 2008 ste opravili mednarodni izpit iz internistične onkologije. Kakšno »težo« ima ta izpit?

»To je eden od predpogojev, da pri nas sploh lahko pristopiš k praktičnemu izpitu iz internistične onkologije. Izpit je enkrat na leto v času evropskega kongresa za internistično onkologijo. Jaz sem ga opravila v Stockholmu.«

In zelo uspešno ste ta izpit tudi opravili …

»Med prvimi petimi sem bila. Že štirje Slovenci smo internisti onkologi, ki smo se uvrstili med prvih pet. S tem dokazujemo, da sledimo napredku stroke. Bolniki lahko našemu znanju zaupajo.«

Tudi leta 1994 ste študij medicine na Medicinski fakulteti v Ljubljani opravili z odliko. Kaj vas je pritegnilo v ta študij?

»Tak človek sem, ki rad pomaga. Kot majhna punčka sem doživljala iztekanje življenja pri starem očetu Štefanu, ki je imel raka na pljučih. To so bili še časi, ko so ljudje umirali v trpljenju. Pri drugem starem očetu Ludviku pa sem se urila v previjanju ran zaradi krčnih žil. Tako sem že takrat dobila malo empatije do bolnikov. Empatija je zelo pomembna pri delu z ljudmi. Moje načelo je, da bolnika pozorno poslušam. On sam sebe najbolje pozna. Nikogar ne silim v določeno zdravljenje, npr. kemoterapijo. Ljudje imajo včasih sedmi čut, ki ga morajo poslušati ... Poleg tega tudi ne moraliziram, da je treba na vsak način prenehati kaditi pri nekom, ki ima morda še nekaj mesecev življenja. V primeru pa, da opustitev te razvade lahko bistveno pripomore k izboljšanju zdravljenja, pa mu to na primeren način povem.«

Kakšna je danes obravnava onkološkega bolnika?

»Obravnava je timska, skupaj se naredi plan zdravljenja, saj je ponavadi potrebno multimodalno zdravljenje – kirurgija, radioterapija, sistemsko zdravljenje. Vse te veje so napredovale, izboljšala se je kirurgija, npr. pri raku dojke je vedno manj mutilantnih operacij, so bolj ohranitvene operacije ali pa takojšnje rekonstrukcije. Odvzame se lahko samo varovalna bezgavka iz pazduhe. Tudi pri načrtovanju obsevanja se teži se k temu, da se čim natančneje obseva samo tumor in čim manj poškoduje zdrave organe v okolici. Pri sistemskem zdravljenju je več uspešnih kemoterapij, v zadnjih desetih letih je veliko napredka pri razvoju bioloških zdravil. Izboljšalo se je podporno zdravljenje, tako da bolnikom sopojave kemoterapije in obsevanja preprečimo ali vsaj olajšamo. Čim prej med zdravljenjem bolnika z neozdravljivo boleznijo vključimo še paliativno oskrbo.«

Pa so biološka zdravila dostopna za paciente?

»Mesečna terapija z biološkimi zdravili ponavadi stane od dva do štiri tisoč evrov na pacienta. Nekateri jih dobivajo leta. Smo na srečo še ena redkih dežel, kjer pacienti to dobijo še na osnovno zdravstveno zavarovanje. V okviru kliničnih raziskav damo našim bolnikom možnost dobiti tudi nova zdravila, ki so še v fazi preizkušanja.«

Koliko imate na voljo časa za bolnika, svojce?

»Pri prvi obravnavi imamo rezerviranih 45 minut, pri vseh nadaljnjih 15 minut, kar je relativno malo. Hkrati, ko si v ambulanti, pokrivaš tudi svoje bolnike na oddelku. Zjutraj narediš vizito, in če se karkoli zakomplicira na oddelku, moraš zapustiti ambulanto. Ko imaš celodnevno ambulanto, pogledaš 30 do 40 bolnikov. Smo kar »fizični delavci «. Preračunala sem, da v šestih mesecih pregledam okrog 1200 bolnikov. Seveda pa si je treba vzeti za bolnika in svojce včasih več časa, saj je dobra komunikacija in medsebojno zaupanje osnova za dobro obravnavo bolnika. Ker smo terciarna ustanova, pogrešam kak dan v tednu, ko bi se lahko posvetila raziskovanju tega, kar delam.«