Ruske in evropske reči

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sobota, 11. maj 2013 / 06:00

Pred kratkim sta nas obiskala dva ruska veljaka, ruski prvak pa je samo eden, predsednik Putin, ki ima tako rekoč vso oblast. V Sankt Peterburgu so odprli novo Marijino gledališče, vsa Evropa se spominja filozofa Kierkegaarda ...

Rusi prihajajo
V dneh okrog prvega maja je bilo v medijih veliko ruskega. Nekaterim se je celo zazdelo, da se nam dogaja tisto, čemur se je včasih reklo: »Rusi prihajajo!« Komur so se dejansko zgodili, mu to ni bilo v veselje. No, zdaj je drugače. Pred nedavnim sta nas obiskala dva močna ruska moža. Najprej Aleksej Miller (26. aprila), prvak energetskega giganta Gazprom, kmalu za njim še ruski zunanji minister Sergej Lavrov (3. maja). Miller pride vselej, ko se pri nas zamenja oblast – da na kraju samem in na štiri oči preveri, ali dogovor o Južnem toku čez Slovenijo še drži. Naša država je namreč v tej zadevi v precej delikatni situaciji. EU temu ruskemu projektu nasprotuje, nas pa zavezuje zelena luč, ki smo jo že prižgali. V poročilih ob obisku Lavrova pa sem imel občutek, da so ga naši snubili predvsem za to, da bi denarja polni Rusi pri nas še kaj kupili oziroma investirali.

Letos je naneslo, da je bila pravoslavna velika noč šele na prvo majsko nedeljo. In spet je bilo mogoče videti, kako predsednik Ruske federacije, pred 1989 še visoki agent KGB v Nemški demokratični republiki, poljublja križ v rokah ruskega patriarha. Te človeške in družbene metamorfoze so neverjetne, upam, da vsaj nekoliko tudi iskrene. Sicer pa gre zagotovo tudi za staro tradicijo, po kateri je pravoslavje (tudi srbsko) že od nekdaj neločljivo navezano na nacionalno državo; pri njih je povezanost države in Cerkve vrednota, pri nas je ravno obratno, ustava zahteva ločenost. Si predstavljate, kako bi bilo, če bi predsedniki Pahor, Bratuškova, Veber, pa Testen in Petrič na velikonočno nedeljo v ljubljanski stolnici prejemali obhajilo iz rok metropolita Stresa. To bi bilo vnebovzetje za desno in obet pekla za levo Slovenijo, ki sta ločeni že od Mahničevih in Tavčarjevih časov. V Rusiji pa si je predsednik države podredil vso oblast, ne le izvršno, tudi zakonodajno in pravosodno; pravzaprav ima enako moč, kot jo je imel pred revolucijo ruski car.

Provokativni ruski publicist Stanislav Belkovski predlaga, da Rusija znova postane monarhija, car pa naj bi postal britanski princ Michael Kentski, ki je rodovno povezan z dinastijo Romanov. »Če si želimo postati evropska država, moramo ukiniti položaj predsednika, ki si je prilastil vse tri veje oblasti. Namesto njega moramo uvesti monarha, ki bo vrhovni politični arbiter ter simbol narodne enotnosti, ne pa dejanski upravljavec države. Šele takrat bo v Rusiji mogoča parlamentarna demokracija. Ruskemu narodu so zelo všeč monarhični rituali. Za britanskega princa navijam, ker je neposreden potomec Romanovih …« (Delo, 4. maja 2013)

Marijino gledališče II
Ko smo že v Rusiji, skočimo še v njeno nekdanjo prestolnico. V Sankt Peterburgu so na slovesnosti, ki se je je udeležil tudi ruski car (pardon: predsednik), odprli novo, supermoderno poslopje zgodovinskega Marijinega gledališča (Mariinskij teatr), ki so mu k staremu imenu dodali rimsko II. Marijino se imenuje zato, ker ga je dal car Aleksander II. zgraditi za svojo soprogo Marijo. Tudi ta hiša ima močnega prvega moža, sliši na ime Maestro Valerij Gergijev. Na gala koncertu ob odprtju sta nastopila španski tenorist Placido Domingo in ruska sopranistka Ana Netrebko, vrhunski balerini Uljana Lopatkina in Diana Višnjeva in drugi. Gergijev obljublja, da bo to vrhunsko gledališče dostopno tudi ljudstvu: »Želim si, da bi bila nova operna in baletna hiša dostopna za vse, tudi za tiste, ki si ne morejo privoščiti najdražjih vstopnic. Moj moto je že od nekdaj, da šteje vsak poslušalec. Ni važno, ali gre za zelo majhne otroke ali za zelo stare ljudi. Vsak sedež ima enako dobro akustiko in tudi z zadnjih sedežev je oder viden brez naprezanja.« No, prav, se bomo šli prepričat, ali je res tako.

Izvirni Kierkegaard
V nedeljo, 5. maja, je minilo dvesto let od dne, ko se je rodil danski filozof Soeren Kierkegaard. V času, ko je v Berlinu kraljeval Hegel, ki je zgradil absolutni idealizem, najbolj monumentalen filozofski sitem vseh časov, je ta izvirni filozofski in religiozni mislec zasnoval tisto, kar je postalo temelj eksistencializma 20. stoletja. V središče svojega mišljenja je postavil naš vsakokraten konkretni obstoj kot negotovo in »paradoksalno posameznost, očiščeno vseh abstrakcij«. V njegovem rojstnem mestu Koebenhaven si lahko v Kraljevi knjižnici do 28. septembra ogledate razstavo o njegovem življenju in delu, postavljeno v štirinajstih sobanah. Če je ne boste šli pogledat, imate v slovenščini na voljo prevode večine njegovih glavnih del.