V Sloveniji mi nič ne manjka

Dora Domajnko, ki se je nedavno okitila z nazivom inženirke leta, zase pravi, da ima sanjsko službo. Energijo za delo in študij pa črpa tudi iz športa in glasbe.

Ljubljančanka Dora Domajnko je zaposlena v oddelku za razvoj komendskega podjetja RLS Merilna tehnika. Zahtevno delo usklajuje tudi s študijskimi obveznostmi, končuje namreč doktorat na Fakulteti za elektrotehniko. V začetku januarja je postala inženirka leta 2018. Žirija jo je prepoznala kot izjemen navdih mladim za inženirske študije in ustvarjalce prihodnosti.

Zase pravi, da opravlja sanjski poklic. »Večkrat si kdo misli, da če je kreativen, mora študirati kaj umetniškega, sicer ne bo mogel razviti svojega potenciala – vendar to ni nujno res. Veliko tega lahko izživiš tudi skozi inženirski poklic,« je še kot nominiranka za inženirko leta povedala v decembrskem pogovoru za naš časopis. Svoje navdušenje nad inženirskim delom pa prenaša tudi na mlajše generacije.

Za tokratni pogovor smo jo ujeli pred nastopom na Gimnaziji Bežigrad, ki jo je pred nekaj leti obiskovala kot gimnazijka, tokrat pa je o inženirstvu spregovorila gimnazijcem.

Vas je izbor za inženirko leta presenetil ali ste naziv pričakovali?

»Računati je bilo treba na vse, organizatorji so nam namreč priporočili, da pripravimo nekaj besed za primer, če zmagamo, pa tudi za primer, če bo izbrana katera druga. Vse kandidatke so bile odlične. Vse so izkušenejše od mene in imajo marsikaj povedati svetu. Osebno sem seveda izbrala nekaj svojih favoritk. Priznam, da mi je bilo na koncu kar malo nerodno, da je prav meni pripadel častni naziv inženirke leta.«

Kako gledate na to, da ste nagrado dobili kot najmlajša med vsemi nominirankami?

»V ospredju niso bili samo profesionalni dosežki kandidatk, ampak so organizatorji želeli poudariti tudi neko osebno zgodbo, s katero bi se lahko približali dijakinjam in drugim, ki se odločajo za inženirski poklic. V tem obdobju je razmišljati za več kot deset let vnaprej čisto preveč abstraktno. V tem pogledu je bila moja mladost prednost.«

Ste se že navadili na medijsko pozornost, ki ste je deležni?

»Res je bilo v teh dneh ogromno pozornosti medijev. Nisem je pričakovala, in še sreča, da je nisem, saj bi imela sicer več treme. No, menda vsi najraje govorimo o sebi, in jaz to zdaj lahko neprestano počnem že celih 14 dni. (smeh) Je pa naporno.«

Se vidite kot nekakšna promotorka inženirskih poklicev?

»Moje promotorske sposobnosti so naravnost žalostne, zato ne bi rekla, da se vidim v tej vlogi. Če bi takšni kot jaz delali v prodaji, bi pogubili sleherno podjetje. Raje se vidim v vlogi pripovedovalke neke zanimive zgodbe.«

Kako je biti spet na »domači« gimnaziji, le da tokrat v malo drugačni vlogi? Kaj pogrešate gimnazijska in študentska leta?

»Lepo je spet obiskati svojo šolo, predvsem ker mi tokrat ni treba k rednemu pouku. Hitro se navadiš na svobodo, ki jo imaš med študijem, ko lahko sam razporejaš čas. Kar je sicer nevarno, če nisi discipliniran. Seveda ne pogrešam testov in izpitov, sem pa v času gimnazije in fakultete v sošolcih našla prijatelje, s katerimi smo doživeli marsikaj in s katerimi se še danes družim.«

Kljub temu da sta že starša elektrotehnika, pa verjetno to ni bila prva želja v otroštvu?

»V vrtcu smo si seveda vsi želeli biti smetarji, da bi se lahko vozili na zadnji strani tovornjaka. (smeh) Kasneje sem si želela postati gozdarka, saj je bil dedek gozdar in me je večkrat vzel s sabo na teren v gozd. Včasih sem smela s posebno modro kredo označiti kakšno drevo in to se mi je zdelo zelo imenitno.«

Kaj bi počeli, če se ne bi ukvarjali z inženirskim poklicem? Katera bi bila naslednja poklicna izbira?

»Precej sem kolebala med različnimi možnostmi in do zadnjega nisem vedela, na katero fakulteto se bom vpisala. Resno sem razmišljanja tudi o študiju fizike, a sem se na koncu odločila za elektrotehniko. Kasneje med študijem sem še veliko nihala med različnimi področji in smermi, dokler nisem po spletu okoliščin pristala v podjetju RLS Merilna tehnika, najprej kot štipendistka, nato pa sem se v podjetju tudi zaposlila in tu se še danes dobro počutim.«

Večkrat ste omenili, da vas tujina ne zanima. Menite, da imate v Sloveniji dobre možnosti za razvoj?

»Mislim, da mi tukaj nič ne manjka. Če se nekdo želi specializirati na res specifičnem področju, za katero v Sloveniji ni pravih pogojev, se mora seveda odpraviti v tujino. Še bolj praktično pa je, da si raje izbere področje, na katerem smo (lahko) vrhunski tudi pri nas. Tudi sama sem izkoristila možnost študentske izmenjave in tako na neki način izkusila življenje v tujini. Bila je super izkušnja, sicer pa rada živim v Sloveniji in ne vidim razloga, da bi šla kam drugam. Slovenija je lepa dežela, vse je blizu. Delam v komendski poslovni coni, tako da se s sodelavci lahko zmenimo za dopoldansko smučanje na Krvavcu, do malice pa smo lahko že nazaj v podjetju.«

Bili ste tudi precej uspešna športnica – kajakašica na divjih vodah. Vam je kaj žal, da kariere niste nadaljevali tudi v članski konkurenci?

»Ne, zaključila sem takrat, ko je bil čas za to. Prehod v člansko konkurenco je zelo težek, začneš od začetka, ko si daleč od najboljših, in težko je usklajevati treninge s študijem. V športu so rezultati merljivi in hitro vidiš, kakšna je tvoja perspektiva. Če znaš realno oceniti svoje zmožnosti, te to lahko reši marsikatere zablode.«

Številni nekdanji športniki pravijo, da se v športu naučijo discipline. Se strinjate?

»Da, šport te nauči organiziranosti in odgovornosti. Bila sem res zmeden, zasanjan in počasen otrok in klubsko življenje je bilo zame prava terapija. Če si zamudil na trening, so te trenerji poslali domov – in seveda se mi je to tudi zgodilo. Naučiti sem se morala skrbeti za svojo opremo. Kdor si ni izboril primernega mesta za sušenje neoprenske obleke, je naslednje jutro moral obleči mokro. Če smo med treningom poškodovali čoln, ga je bilo treba popraviti. Danes mislim, da mi je vse to dalo več kakor vsi doseženi rezultati.«

Ste tudi učiteljica smučanja in kajaka na divjih vodah. Imate radi poučevanje, delo z mladimi?

»Zelo lepo je deliti stvari, nad katerimi sem sama navdušena. Kajaka sicer ne poučujem več, še vedno pa rada učim smučanje. Največje zadovoljstvo je videti napredek, ki je posledica skrbnega dela, pa naj bo to pri otrocih, kolegih ali sebi. Učenje se namreč nikoli ne konča.«

Igrate harmoniko v folklorni skupini in zasedbi, v kateri preigravate irski punk. Na prvi pogled se zdi, da gre za precej nasprotujoči si stvari?

»Zdita se bolj različni, kot sta. Igram zato, ker se ob tem dobro počutim. Ni glavna stvar žanr, ampak spomini in prijetne izkušnje, ki ostanejo. S folkloro gremo večkrat na turnejo, kjer se družimo s tujimi skupinami in se imamo super, poleg tega pa spoznavamo tako svojo kot tujo kulturno dediščino. S skupino Via Entropia, ki jo je s kolegom ustanovil brat, pa preigravamo irski punk, ki je glasba za žur. Krona vsega je, da lahko nastopaš in vidiš, da ljudje, ki nas pridejo poslušat, uživajo. Ravno včeraj (pogovor je potekal v ponedeljek, op. a.) smo se vrnili z gostovanja v Pragi in vem, da bom ob takem odličnem koncu tedna dobre volje še najmanj do srede.«

Kakšne načrte še imate?

»Najprej bi rada dokončala doktorat, to je zdaj edina stvar, ki me časovno omejuje. Potem pa si bom cilje postavljala sproti. Našla sem se v delu v razvoju in na tem področju me čaka še precej izzivov.«