Gre na bolje (3)
»Vzela sem hipotekarni kredit pri neki tuji banki, doma ga nisem dobila, ter ga izplačala. Ni dovolil, da bi mu denar nakazali na račun, prinesti sem mu morala gotovino. Ko mu izročim kuverto, se začne smejati, potem pa je bankovce raztresel po kavču in se vrgel na 'denarno podlago'. Nakar mi reče, naj si kar mislim, da se ga bom znebila, sleče hlače in z zgovorno kretnjo nakaže, kaj si misli o meni ...«
Pekla ločitve Erika ne bo nikoli pozabila. Pa nezainteresiranih odvetnikov, vmes je zamenjala kar tri, ki so znali le računati, na telefon pa se ji sploh niso hoteli oglašati, ko jih je najbolj potrebovala.
»Zelo, zelo naivno sem pričakovala, da se bo bivši partner po ločitvi odselil iz hiše, a sem se zmotila. Ugnezdil se je v uradnem stanovanju skupaj s svojo partnerico, že stotič zamenjal ključavnice, ob vsem nagajanju, ki mu ni bilo videti konca, sem bila povsem nemočna. Boris je, menda po nasvetu, celo pustil službo, da bi bil kot 'socialno šibka kategorija' deležen vseh mogočih ugodnosti. Doma in po okolici se je hvalil, da mu sedaj ne bo treba plačevati niti za otroke, kaj šele, da bi ga lahko spravila iz hiše. Pa si predstavljate mojo kalvarijo: bila sem do vratu v kreditih, na grbi sem imela plačevanje vseh stroškov pri hiši, tudi brezplačna šola je bila iz meseca v mesec dražja. Boris se je čez noč spremenil v pošast, ki si je zastavila en sam cilj: da mi nagaja po najboljših močeh. Nekoč je odvil na stopnišču vse žarnice, na eno od stopnic pa je postavil desko v upanju, da bom stopila nanjo, zdrsnila po njej in se poškodovala. Žal se je to zgodilo hčerki, ki me je prehitela, ker se ji je mudilo na stranišče. Mislite, da mu je bilo kaj žal, ko mu je lasten otrok obležal z zlomljeno roko? Prav nič. Ko sem jo peljala na urgenco, sem morala vzeti s seboj oba otroka, predstavljate si lahko, kako mučno je bilo, ko je najmlajši v dolgih urah čakanja zaspal od utrujenosti, pa še lačen za povrhu, kar na stolih v čakalnici.«
Še dobro, da je bila Erika močna ženska, ki se je prej ali slej zmogla prilagoditi naporom, s katerimi se je spoprijemala. Določila si je strog dnevni red, od katerega ni smela odstopiti niti za ped. Še dobro, da sta otroka zvečer zgodaj zaspala, kajti potem jo je čakalo nemalo dela. Z vso vnemo se je lotila kvačkanja in očitno je imela tudi precej daru, saj so se pod njenimi ustvarjalnimi prsti rojevale prave pravcate umetnine, katere je s pomočjo številnih prijateljev na Facebooku prodajala za med. Redkokdaj je legla k počitku pred eno uro zjutraj. V prazničnih dneh okoli božiča, ko je bilo naročil še več, tudi kasneje. S tem dodatnim delom je lahko preživela. Če ga ne bi bilo, bi morala prositi za pomoč Rdeči križ ali Karitas.
»Zadnjič je bil na obisku oče. Čez poletje je bil precej šibak, saj si po operaciji prostate kar nekaj časa ni opomogel. Že pri vhodnih vratih je srečal Borisa, srce mu ni dalo, da ga ne bi pozdravil, saj ga je imel že od nekdaj – kljub vsemu – zelo rad. A Boris mu niti ne odzdravi, temveč mu zabrusi, naj tisti kurbi tam zgoraj naroči, da se bo podražilo kurilno olje in da ga naj kupi. Oče je obstal kot prikovan, kajti šele tedaj, ko je zlobo občutil na lastni koži, je dojel, v kakšnih razmerah živim. Komaj se je privlekel do podstrehe, kjer sem si uredila skromno bivališče, že se je sesedel na stol in milo zajokal. Trgalo se mi je srce, bilo je prvič, da sem ga videla tako ranljivega. Potem je pred menoj padel na kolena in me prosil odpuščanja, ker se je čutil krivega, da me je takšni zverini porinil v naročje. Že zaradi otrok sem morala ostati močna. Nisem želela – ne takrat, ne pozneje – da bi se učila sovraštva. Prepogosto sem videla, kako se je takšno 'učenje' obrnilo v škodo 'učiteljem'. Očetu sem poskušala dopovedati, da bom že našla izhod, samo nekaj časa mi mora dati.«
Obrnila se je na več pravnih pomoči, a tisto, kar so ji povedali, ji ni vlivalo upanja. Boris si je s tem, ko je postal brezposeln, odlično zavaroval hrbet.
»Nazadnje so mi rekli, da bi v primeru, če zamenjam ključavnice, lahko vložil tožbo zaradi motenja posesti in tudi uspel. Izselitev iz stanovanjske stavbe pa da bi lahko dosegla le sporazumno oziroma, če do tega ne pride sodno, po postopku, ki ga predvideva Stanovanjski zakon. Si morete misliti? Zakoni, ki jih imamo, niso vredni piškavega oreha!«
V najtežjih trenutkih življenja je pogrešala sestri. Od ljudi je pogosto dobivala sočutne namige, naj se obrne nanju, da ji bosta, če ne drugače, pa vsaj moralno stali ob strani.
»Žal je bila naša vzgoja takšna, da starši niso kaj prida utrjevali sestrskih vezi. Odraščale smo bolj kot ne vsaka zase in tudi pozneje, ko smo se osamosvojile, so bili naši odnosi bolj kot ne formalni. Številna podjetja, ki so bila včasih Kranju v čast in ponos, so počasi pričela propadati, odpuščenih delavcev je bilo iz dneva več na cesti. Moje prijateljice so trepetale za lastno preživetje, ni bilo časa, da bi se ukvarjale še z menoj. Tega jim ne zamerim, bilo bi kruto od mene, če bi jim. Nekateri so mi svetovali, naj stanovanje oddajam delavcem, ki so v Sloveniji na začasnem delu. Nekaj časa sem se poigravala s to mislijo, a sem jo hitro opustila. Nekaj mi je reklo, da bodo tudi oni vsak čas ostali brez služb, to se je res zgodilo. Na srečo sta se tudi Boris in njegova partnerka pričela prepirati zaradi denarja. Očitno se ga je ženska naveličala vzdrževati in prenašati njegovo lenobo, nekega dne je spokala cunje in odšla. S seboj je odpeljala – za odškodnino, ker drugega ni dobila – štiri zimske gume za moj avto, limonovec in umetniško sliko, ki je visela na stopnišču. Boris je mislil, da bo hitro našel novo žrtev, a mu nekako ni šlo od rok. Po nekaj tednih, medtem ko je pričel krasti tudi krompir, ki sem ga imela v kleti, je uvidel, da ga bo lahko še pobralo, če ne bo našel kakšne službe. Na črno se je zaposlil pri nekem prevozniku in priložnostno vozil kombi ali tovornjak. Kakšen intelektualni padec za njegov ego! Nekoč je za seboj pozabil zakleniti vrata, izkoristila sem priložnost in vstopila. Stanovanje, katerega sem nekoč, na začetku, ko smo se vselili, opremila z vso ljubeznijo, je bilo do skrajnosti zanemarjeno. Rože na oknih so se že zdavnaj posušile, povsod so ležale umazane cunje, steklenice, cigaretni ogorki. Ob pogledu nanje me je zmrazilo. Kaj, če bi kakšen od njih povzročil požar? Bi se mi, ki smo živeli pod streho, sploh lahko rešili na varno?«
Življenje je vseeno postalo malo bolj znosno, saj je bil Boris vedno več odsoten. Boj za preživetje ga je primoral, da je odšel s trebuhom za kruhom. A nagajanja še ni bilo konec. Ko je že upala, da se ji bo lahko vsaj delno oddahnilo, se je v njeno stanovanje – dobesedno čez noč – vselila albanska družina.
»Boris je mislil, da me bo z njimi zafrknil in ponižal, a se je zmotil. V hišo sem dobila krasne ljudi, s katerimi sem se spoprijateljila. Oni pomagajo meni, jaz njim. Boris prihaja le ob mesecu, da pobere denar, če me vidi, pa se mi škodoželjno reži, češ pa sem te zafrknil. Ko bi vedel, kako se moti, bi se živ požrl!«
(Konec)