Kam na samoten spomladanski potep

Besedilo: Neža Markelj
Kategorija: Izleti GG / / 22:40

Pomlad nas je presenetila nekaj tednov prezgodaj in iz doline prepodila še zadnje ostanke mrzle zime, ojužila snežne gorske kapice in na sonce zvabila tudi tiste zapečkarje, ki so se v hladnih mesecih stiskali pod perjanicami. In tako, pomladanskemu vzdušju primerno, te dni iščem tople trave, na katerih lahko lenarim, poslušam žvrgolenje ptic in nabiram tako zelo opevani vitamin D. Izpiti so za nami in zdi se, da so pred zvezki presedeni dnevi do konca izmozgali možgane in nas kot puščica pognali na svež zrak, med ljudi in pomladno veselje.

Bilo je še eno lepo nedeljsko jutro in prvi dan v tednu, ko me iz spanca ni prebudila nadležna budilka, ki je po navadi naznanjala še en dolgočasen izpitni dopoldan. Svetloba se je že pririnila skozi zavese na oknih, a se ji nisem dala motiti in tokrat potegnila spanec skoraj do desetih. Z Nejcem sva si privoščila obilen »brunch« in ugotovila, da sva pri volji za ležerno, uživaško nedeljo.

Majhne rumene pike na drevesih so označevale ozko panoramsko potko pod Javorovim vrhom, ki sva ji sledila med suhimi travami, v senci dreves in po sončnih grebenih. Kaj je res že pomlad, sem se vprašala že ne vem kolikokrat tisti dan, ko sem ob poti zagledala na stotine belih telohov in zvončkov, ki jih je na plan očitno priklicalo toplo sonce. Krožna, približno devet kilometrov dolga pot se začne pri mostu čez Čemšeniški potok, od tam pa jo lahko uberete levo, po kolovozu do Doma na Čemšeniku, ali pa se vzpnete po poti na desno, ki vas v dobrih 15 minutah pripelje do kmetije Krems. Midva sva izbrala slednjo, se počasi sprehodila mimo kmetije in v uri počasne hoje pripeljala do prve razgledne klopce na koncu travnatega grebena.

Poležavanje na toplem soncu in blag veter sta naju pri vsaki naslednji leseni klopi zadržala kakšno minuto dlje, a kaj, ko pa so bili tudi razgledi na Ljubljansko kotlino, Kranj, dolino Kokre in Krvavec vedno boljši. Najlepšega pa sva prihranila za konec, ko sva po uri in pol prispela do zadnje klopce na pobočju Bab z razgledom na mogočni Grintovec in Kočno, jasno nebo pa je pred nama razkrilo celo zasnežene Julijce. Največji čar poti je njena osamljenost, saj se boste pri izhodišču za dom na Čemšeniku kaj hitro znebili množic stalnih čemšeniških mačkov in zakorakali v mir in samoto. Če bi se radi podali v raziskovanje okoliških vrhov, pa lahko s panoramske poti vzpone nadaljujete na Potoško goro, Javorov vrh in Slaparjeve gore, ki prav tako kot panoramska pot nudijo samotno potepanje do odličnih razgledov.