Primerjajte gornji zapis s temle spodnjim, ki ga je objavil B. Korsika v PožarReportu, in boste lahko ocenili, na kakšni stopnji je "novinarstvo" Mihe Nagliča in glasila Gorenjski Glas. Ko bi takele komentarje objavljali etablirani mediji, bi bila Slovenija danes že normalna država. KLEMENČIČEV PEDIGRE Ko je Katarina Kresal postala “policijska ministrica”, po Milanu Kučanu pa ”političarka prihodnosti“, je za sekretarja iskala nekoga, ki je “čist”, oziroma nekoga, ki ima neki pedigre Človeka, Pravičnika in seveda nekoga, ki pozna ministrstvo. Izbrala je Gorana Klemenčiča kot nekakšno protiutež, saj je sama začela takoj s koruptivnimi dejanji. AFERA NPU IN MULMASTIFI Obe aferi sta javnosti pokazali, da je Katarina Kresal korupcija na dveh nogah. O tem ne kaže zgubljati besed. Klemenčič pa je reagiral tako, da se je umaknil v molk, pozneje pa trdil, da o obeh aferah ni nič vedel. Čeprav je bil vodja projekta NPU. Njegova trditev je neverjetna. In to v državi, kjer je uradništvo iz prelaganja odgovornosti na višjo raven naredilo malodane umetnost. Če bi bil Klemenčič “človek osebne integritete” (Klemenčičev izmislek), bi odstopil in javno obsodil koruptivnost Katarine Kresal. Ampak ne, bil je tiho, kot pravi slovenski uradnik, čeprav sekretar policijskega ministrstva (ministrstva za notranje zadeve). IZSILJEVANJE Klemenčič je bil tiho, toda vsi indici kažejo, da je Katarino Kresal enostavno izsiljeval. Češ, tiho bom, če bom postal šef protikorupcijske komisije, saj je očitno samo ta funkcija ustrezala njegovim mitomanskim premisam. Kresalova ni imela veliko izbire. Kljub aferam je bila še vedno zelo vplivna, hkrati pa popolnoma prepuščena izsiljevanju Gorana Klemenčiča, saj je ta moral imeti v rokah zelo otipljive argumente proti njej. In Klemenčiču so začeli utirati pot proti protikorupcijski komisiji. TUDI KOSU SO BILI KOS Konec prejšnjega desetletja je bil Drago Kos v Sloveniji tisti, ki je imel politični monopol nad “korupcijo”. Na kraj pameti mu ni padlo, da bi kar odstopil in prepustil fevd “nekemu” Gorazdu Klemenčiču. Katarina Kresal se je zato ob pomoči strankarskega pravosodnega ministra Aleša Zalarja lotila priprave novega zakona o protikorupcijski komisiji ? kot najelegantnejšem modelu, da nekoga odstaviš. Pozabljene pa niso bile niti “mehke” metode prepričevanja, saj je imel Drago Kos že drugo leto po zapustitvi položaja in ustanovitvi “svetovalnega” podjetja za skorajda milijon evrov prihodkov. Presenetljiv, celo sanjski poslovni začetek za človeka, ki je bil vse življenje državni uradnik. TEŽKOKATEGORNIKI Na prehodu v to desetletje pa je začela moč Kresalove in partnerja Mira Senice zaradi afer upadati, zato so drugi končali njuno delo. Da je nekdo spremenil zakon, sestavil “pravo” parlamentarno komisijo, povezal razmeroma “neodvisne” predlagatelje in vključil v svojo igro tudi tedanjega predsednika Danilo T?rka. Kaj takega je lahko storila le najvplivnejša politična medijska kamarila, tista, ki je pred tem na ljubljanskem magistratu ustoličila Zorana Jankovića. KAJ POVEZUJE TE POSAMEZNIKE? Opazovalec političnega življenja v Sloveniji bi rekel, da imajo sloves razmeroma politično neodvisnih posameznikov, s pikantnostjo, da Rajko Pirnat velja za nekoliko “desnega”. In težkokategorniki so seveda potrebovali prav to. Tako je 20. maja 2010 Dejan Karba, tedaj znan kot dvorni novinar Milana Kučana, v Delu objavil “neuradno” vest, da bo šef protikorupcijske komisije Goran Klemenčič. Pa ne samo to, ampak tudi to, da so Klemenčiča “ločeno” predlagali Boštjan M. Zupančič (sodnik iz Strasbourga), profesor ekonomske fakultete Jože P. Damjan in dekan pravne fakultete Rajko Pirnat. Res?! Kako je tem trem posameznikom “ločeno” hkrati prišlo na misel, da bi predlagali nekega Gorana Klemenčiča na razpisu, ki ni bil zelo javen? In za katere je znano, da se nanje težko vpliva. In da je Gorana Klemenčiča potem potrdil predsednik države Danilo T?rk, ki ga je urednik časnika Finance Peter Frankl posrečeno imenoval “postrešček” Milana Kučana. Sklepe prepuščam bralčevi domišljiji. POSEBNI TRETMA? Tudi tu se ponuja primerjava s še enim filmom noir, Posebni tretma, v katerem igra glavno vlogo psihiater, ki zdravi alkoholike. Na koncu pa ugotovimo, da je sam alkoholik. Klemenčič je prišel na mesto šefa protikorupcijske komisije na korupcijski način. Ali na mehak ali trd, je vseeno. Klemenčič je bil zato naravnost idealen kandidat, prepuščen izsiljevanju, če ne bo ubogal. Kajti medije so “ustavljali”, nihče se ni javno spraševal, zakaj je bil Klemenčič ob aferah Kresalove tiho, čeprav je bil že s tem soudeležen pri njeni korupciji. (Ali, kako koruptivno si je njegov pomočnik Rok Praprotnik prislužil to mesto s pisanjem hvalisavih člankov o Miru Senici, in to v zenitu afere bulmastifi). Kar se je očitno ob Klemenčičevem ne popolnoma koordiniranem odstopu tudi zgodilo. Napadli so ga “policajnovinarji”, novinarji Dnevnika. IN KLEMENČIČ JE ”UBOGAL” Seveda ne mislim, da je nekdo že zjutraj – “na tešče”, naročal, kaj mora Goran Klemenčič storiti ali ne storiti, ali pa mu celo grozil, kar bi bilo skrajno poenostavljanje. Vrhunska politika je spretno izrabljala mitomanske in mesijanske ideje Gorana Klemenčiča ter ga je tako posredno usmerjala. In rezultati so tu. Prvič. Popolnoma je “prezrl”, da je Gregor Golobič kot minister v Pahorjevi vladi dobil veliko državno stanovanje na luksuzni lokaciji, čeprav takrat ni niti dneva delal v državni službi. Kar je korupcija verjetno tudi v Mongoliji. Drugič. Korupcije je “enakopravno” obtožil tako Janeza Janšo kot Zorana Jankovića in s tem podrl politično arhitekturo ter sam postal junak, saj je na videz udaril tako proti desni kot proti levi korupciji. Če pogledamo pobliže, pa je tudi tu Klemenčič le ubogal. Težkokategornikom iz ljubljanskega Magistrata je namreč medtem tudi Zoran Janković zrasel čez glavo in v njihovem interesu je bilo, da se znebijo obeh, Janše in Jankovića. To jim je tudi uspelo. Tretjič. Klemenčič je ob v nebo vpijočem ponarejanju magistrske naloge Alenke Bratušek ubogal in je bil tiho. Saj bi z njegovo obsodbo skoraj zagotovo padla vlada in prišlo bi do predčasnih volitev z nejasnimi rezultati, kar seveda težkokategornikom nikakor ni ustrezalo. KOMISIJA ZA LIKVIDACIJO Da je na koncu “glavni psihiater” protikorupcije Klemenčič odstopil, in sicer zato, ker je zaslutil, da se bo kmalu iz psihiatra spremenil v pacienta preiskave, tudi zaradi govoric o “aktivnostih” njegove žene, in da je odstop naredil na sociopatski način ? vse to je seveda cirkus, ki kljub resničnosti zamegljuje bistvo stvari. Ključno je to, da je določeni politični skupini (katerega duha personalizira Milan Kučan) uspelo iz komisije za preprečevanje korupcije narediti politično in medijsko legitimen institut za likvidacijo političnih nasprotnikov. In nasprotno ? kot politični institut za zaščito svojih ključnih pripadnikov v danem trenutku (omenjena Golobič in Bratuškova in drugi). KORUPCIJA KOT EPICENTER POLITIKE Ne bom dramatično zaključil kot kak Urban Vehovar, da naj na primer Milan Kučan odstopi (saj bi ta bržkone, tako kot svoje čase Moamer Gadafi dejal: “Kam naj odstopim, saj nimam nobene funkcije, sem navaden državljan.”). To bi bilo politično popolnoma naivno, kljub temu da se lepo sliši. Omenjeni politični skupini je protikorupcijsko komisijo uspelo v zadnjih treh letih narediti za enega od epicentrov svoje politične moči, center prek katerega je med drugim strateško politično upravljala s Slovenijo. S tem je Milan Kučan, njega pač pogosteje omenjam, ker je prvi med enakimi (plus Zdenko Roter, Janez Kocijančič, Niko Toš, Ciril Ribičič …), postavil korupcijo v samo središče svojega političnega delovanja in kot ključno politično os premikanja političnih akterjev. Seveda ni ironija te politike, da potem neki politik, borec proti korupciji, židane volje prepeva: “Vklopi razum, zahtevaj račun!” Saj prav zaradi tega ni sovražnik, ampak kot naročen za nadaljevanje te politike, ki ima korupcijo v samem središču svoje politične moči. PS. Če si danes kritičen do Gorana Klemenčiča, te takoj razglasijo za “janšista”, kar kaže na stanje duha. Jasno pa je, da se zavzemam za protikorupcijsko komisijo, ki jo vodijo duševno in socialno zdravi ljudje in ki skušajo svoje politično prepričanje postaviti za strokovnost in enakopravno obravnavanje različnih političnih akterjev.” Bojan Korsika / pozareport.si, M. B.

Povem vam po pravici, prebral sem spodnje tri komentarje, ta velikega pa ne. Torej rad bi povedal, da so mi komentarji v do 10 vrstic kar prav, kar je pa več, pa... Je pa res, da članka GGjevca tud nisem prebral.

vsem vam želim veliko sreče in zadovoljstva pri objavljanju vaših mnenj, toda če je članek dolg 3000 črk, bodite uvidevni vsaj do avtorja in ne pišite komentarjev iz 8000 črk. večinoma manj pove VEČ. In, ja, držite se teme članka...

@Tom_Bombadil moje misljenje je, da ima vsak komentator pravico izraziti svoje mneje, pa naj bo to en stavek ali pa kot v primeru @normalnost v vecih. Ce ste vi mnenja da za vase misljenje zadostuje en stavek in z nim izrazite svoje milsjenje, je prav, ampak ne diskreditirajte drugace mislecih, ki si dovolijo v vecih stavkih izrazit svoje misljenje. In prosim drzite se v komentiranju teme clanka(Transparentnost) ki je popolnoma drugacna kot pa stetje vrstic napisanega...

uboga normalnost, ali ti plačajo komentiranje po številu vrstic???

"...kot je pojem integritete, ki ga uporablja predsednik KPK mag. Goran Klemenčič...Oseba z integriteto (po domače: poštenjak) je oseba, ki govori to, kar misli, in dela to, kar govori, skladno z moralnimi normami in veljavnim pravom..." Ker je govora o pojmu "integritete" v zvezi s komisijo KPK, je v izogib absurdnosti takšnih trditev prav spomniti na nekaj dejstev glede njenega oblikovanja in delovanja: Senat KPK sestavljajo Rok Praprotnik, ki je menda pri režimskem trobili Dnevnik napisal prek 700 člankov, v katerih je brez kakršnekoli argumentacije blatil predvsem Janeza Janšo, Selinšek, ki je menda hči nekega mariborskega tajkuna in prihaja z režimske PF UNI v Ljubljani, ter seveda Goran Klemenčič, ki je bil pred tem sekretar na notranjem ministrstvu v kabinetu Katarine Kresal. Izkazal se je s tem, da je napisal revizijo najema prostorov NPU pri prijatelju ministrice Kresalove za astronomsko najemnino, kar je ena najbolj v nebo vpijočih in hkrati arogantno brezsramnih koruptivnih zgodb zadnjega obdobja, v kateri je seveda ugotovil, da z najemom ni nič narobe. S tem si je prislužil mesto na KPK. Sicer pa je ta človek, ki je seveda politik! tranzicijske levice, v svojem ravnanju kot predsednik KPK pokazal, da ni samo ubogljiv izvrševalec ukazov ljudi izza (kvazi)kulisja, ki so ga nastavili, pač pa na osebni ravni pravzaprav groteskni psihopat, ki težko razločuje med resničnostjo in svojimi infantilnimi fantazijskimi blodnjami nekakšnega "velikega brata", ki bi nadzoroval kogar koli se mu bo zahotelo, praviloma ljudi, ki ga v vseh pogledih, tako intelektualno, moralno, predvsem pa z vidika osebne medčloveške kulture bistveno presegajo, ter se ob tem še neznansko zabaval ob stiskah, ki jih ob takšnih medijsko orkestriranih gonjah in neosnovanih šikaniranjih doživljajo. Ti ljudje torej so bili imenovani s strani takratnega predsednika Turka, ko je dejal, da je treba uničiti SDS (edino vplivnejšo stranko v Sloveniji, ki očitno ni pod vplivom kriminalizirane leve klientele) in še posebej najsposobnejšega slovenskega (demokratičnega) politika Janšo. Bilanca komisije je temu primerna. Preiskovali (preganjali) so skoraj izključno politike SDS tako na državnem kot lokalnem nivoju, ali pa tiste, ki niso v službi omenjene klientele, ostale pa so v glavnem pustili pri miru. Po mnenju večine strokovnjakov, ki so si ogledali "poročila" te komisije, gre za prvovrstno šlamastiko, za neke zmazke, ki večinoma ne zdržijo resnejše presoje. Metodologija, ki jo komisija uporablja pri svojih izračunih, je menda tako nedorečena, da pravzaprav sploh nihče ne ve dobro, kaj in kako računajo. Tako lahko izračunajo praktično karkoli želijo, še posebej, če je treba koga po naročilu diskreditirati. Na poročila, ki jih komisija izda, ni mogoča pritožba, žrtev, ki se je komisija loti, svoje "krivde" sploh ne more spodbijati, kot je to denimo možno na sodišču. Zato njene ugotovitve tudi nimajo nobenih pravnih posledic, so samo medijsko podprto orodje za uničevanje politikov, ki niso po volji njenih ustanoviteljev. Glavna naloga komisije je bila ravno to, kar je od nje zahteval že Danilo Turk ob imenovanju. S prirejenimi izračuni glede premoženja Janše (pri ocenjevanju zemljišč so npr. uporabljali cenitve GURS-a, ne pa tržne vrednosti, kar je popolen absurd, sploh niso upoštevali dediščine, pri samem postopku in nato javni izdaji poročila - tu je šlo za namerno ciljan medijski učinek, bistven za rušenje demokratične vlade - so kršili lastno zakonodajo, zahtevane postopke itd.) so zrušili reformno vlado, ki se je namenila obračunati z milijardno sistemsko korupcijo večinoma postkomunistične tovarišije med drugim v bankah in državnih podjetjih, korupcijo pa obesili edinimu vplivnejšemu politiku v Sloveniji, ki ne samo da ni podkupljen od tajkunske mafije, pač pa je njena edina resna grožnja. Človeku, katerega premoženje znaše toliko, kot premoženje povprečnega Slovenca in ki že vse življenje dela v službah, ki so vsem na očeh. Odvratna svinjarija tako zaudarja, da za opis tega smradu sploh ne obstajajo primerne besede. Njena največja žrtev pa ni le Janša ampak predvsem država sama oziroma mi vsi, ki jo moramo vzdrževati. A še bolj, kot je absurdno tisto, kar je komisija "ugotovila", in česar ni, je vse tisto, česar ni ugotovila, pa očitno v apokaliptičnih razsežnostih (v nebo vpijoče) je. V zadnjem času smo tako lahko gledali ministra tajkunske "vlade", ki je pred očmi javnosti nakazoval stotisoče evrov svojemu privatnemu podjetju, glede česar komisija ni ugotovila nič spornega, ljudje gredo iz vladnih kabinetov neposredno na čela državnih podjetij (Luka Koper), spet nič spornega, hkrati pa po nalogu komisije represivni organi države tajno zaslišujejo vrtnarja, pri katerem prvak opozicije kupi nekaj sadik itd. Stvari so postale tako neznansko banalne, da se tudi pred najbolj naivno, brezbrižno ali pa indoktrinirano javnostjo ne da več in predvsem nima več smisla blefirati, saj se tako očitna nesorazmerja absurdnih diskreditacij nenazadnje kljub vsej medijski orkestraciji sčasoma začenjajo vračati kot bumerang. Komisija se ni dotaknila nobenega bankirja, nobenega zdravstvenega uradnika, nobenega politika tranzicijske levice ( glede tistega razvpitega južnjaka je bremenitev brez pomena - podlo "izenačevanje" z Janšo je bila pravzaprav razbremenjevalna okoliščina, saj obstajajo kupi kriminalizirane dokumentacije, na osnovi katere bi ga že zdavnaj morala procesirati tožilstva in sodišča), njena edina naloga je vseskozi bila ščitenje nacionalkomunističnega režima tranzicijske levice pri njenem pogoltnem plenjenju države. Kadar beseda nanese na veliko korupcijo v bankah, v zdravstvu ipd. zmore zato komisija v svoji "pravičniški nemoči" - to je zdaj postalo najnovejši medijski hit v mašineriji nategovanja ljudi - lansirati kvečjemu kakšen v medijih z najvišjo stopnjo spoštovanja in verodostojnosti ter celo ganljivega sočutja pospremljeno pavšalno ugotovitev, češ da imamo v Sloveniji opravka s sistemsko korupcijo (koga naj pa potem sploh preiskujejo, kajne?!). In v režiji tukajšnje stalne medijske insinuacije takšne nedoločne opredelitve bes javnosti praviloma preusmerjajo od pravičniške komisije in njenih kriminaliziranih gospodarjev stran proti tistim, ki so njihova grožnja in prek komisije tudi njihove žrtve. (Gre za identičen efekt, kot pri medijsko konstruiranih "ljudskih vstajah", kjer so bleferji vpili kar vprek proti "političnim elitam" ter tako v režiji perfidne medijske manipulacije gonjo usmerjali od paradržave tranzicijske levice, ki polom države stalno generira, proti demokratičnim strankam, ki jo rešujejo - vsegliharska pavšalnost kot orodje prevare) Zdaj, ko bodo na dan prišle točne številke o manjkajočih milijardah bank, in ko tudi najbolj vneti režimski medijski lakaji ne bodo več mogli do neba povzdigovati pravičniške komisije in od nje hkrati ne zahtevati, naj razišče odgovornost za pokradeni denar, zdaj se je komisija pač namenila odstopiti. Tistih, ki so jo postavili z namenom, da jih ne preiskuje in jih tako ščiti pri plenjenju države, tistih seveda ne bo preiskovala, svoje delo pa je opravila z odstranitvijo oblasti, ki bi jih pri tem početju razkrinkala in ustavila. Če bi bila Slovenija približno takšna država, kot so onkraj Karavank, bi se zdelo zavračanje tako absurdnih praks samoumevno, o tem bi pisali novinarji in meni pač ne bi bilo treba. Med tem, ko sem sam za tale zapis porabil nekaj brezplačnih ur, zato pač, ker človek ob bedarijah ne more ostati ravnodušen, je avtor za svoj članek o "integriteti" omenjene komisije, brez navajanja kakršnekoli evidence za svoje smešne trditve - intelektualno nekako na nivoju, kot ga lahko pričakujemo pri povprečno nadarjenem učencu tam nekje na prehodu iz osnovne v srednjo šolo, z žanrskega vidika pa na meji med perfidno propagando in bebavostjo, morda porabil kakšno uro in zato prejel še tedenski honorar. To mu seveda omogoča medijski monopol glasila, ki je bilo vseskozi komunistično trobilo. V zgodovini tega glasila, ki jo navajajo na spletni strani, se najprej patetično sklicujejo na kontinuiteto s predvojnim časopisom, s katerim nikoli niso imeli nič skupnega (razen pokrajinskega imena v naslovu), nato pa preskočijo pol stoletja propagandnega nabijanja v korist primitivne komunistične diktature in pristanejo pri obrabljeni floskuli o "pluralizmu", kakršnega danes utelešajo zapisi, podobni gornjemu. Povsem jasno je, da bo tovrstnemu pluralizmu v podobi nadaljevanja režimskega lakajstva naredila konec edino lustracija. Upajmo, da čim prej! Morda se zdi, da v javnem okolju, kjer vlada skoraj popolna psihoza sprevržene resničnosti in pravičnosti, tudi takšnole pisanje nima nobenega učinka. Ko imate opravka s fanatiki, ubogimi zasvojenci ali pa navadnimi preračunljivimi barabami, kriminalci ter samovšečnimi domišljavimi naduteži, kakršni v dobršni meri oblikujejo medijsko podobo Slovenije - v katero od teh skupin sodi avtor gornjega zapisa, bo presodil sam - namreč besede izgubijo vsak pomen. Vseeno navajam nekaj glasu samoumevnosti od doma in sveta, ki ga trobila sicer ignorirajo, lahko pa mu prisluhnemo vsaj prek spleta: dr. Vasko Simoniti, Slovenija http://www.youtube.com/watch?v=VYjs0VZZG-g Tunne Kelam, Estonija http://www.youtube.com/watch?v=PHsYSUwMhQ0 Paul R?big, Avstrija https://www.youtube.com/watch?v=keYvpz45dus Laszlo Tokes, Romunija http://www.youtube.com/watch?v=R-iR2ZyjxRY Resolucija Evropske ljudske stranke o Sloveniji http://www.youtube.com/watch?v=TUuDvyE1aO8&list=UU4ZtP_QSSxISPlLuEDqAqpA Slovenija 25 let pozneje http://www.youtube.com/watch?v=LrBSvszkJFo