Na svojem (4)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / petek, 22. november 2013 / 14:15

»Ladova mama je morala uiti, če je hotela ostati živa, prav tako prva žena Ladovega očeta. Vse, kar sem slišala, me je pretreslo in mi nagnalo strah v kosti. A me je na koncu potolažilo, da se vaščanom vseeno zdi, da je Lado normalen, da z njim ni nič narobe,« je še dodala Staša.

Ob prvi priložnosti je pospravila svoje borno imetje, prihranjeni denar in sedla na avtobus.

»Po svoje sem imela srečo, da sem bila bolj ciganske sorte. Ladov oče je bil res čuden. Večino časa je preživel v delavnici, kjer so bile rolete nenehno spuščene. Nikoli ni jedel z nama, zmeraj sam. Marsičesa, kar je ležalo na dlani, nisem videla, saj sem bila mlada, neizkušena, o ljudeh sem sicer vedela veliko, a še zmeraj premalo, da bi znala prav presoditi. Pogovori s sodelavkami so me iz dneva v dan bolj postavljali na realna tla. Za povrh sem izvedela, da ni bilo hiše v vasi, kjer ne bi imeli družinskega člana s takšnimi ali drugačnimi psihičnimi boleznimi. Iz čiste radovednosti sem nekoč spremljala prijateljico, ko se je odpravila na obisk k sestri, ki se je zdravila v eni od bolnišnic. Povem vam, kar nekaj dni me je tlačila nočna mora, ko sem videla napolnjeno sprejemnico, polno dvorišče, park … Počutila sem se kot ujetnica v nekem čudnem svetu, v katerem živijo ljudje, ki občasno bivajo še na kakšnem drugem planetu, ne le na tistem, ki je tudi moj.«

O tem, ali jo je Lado po tem, ko je pobegnila, iskal, nima podatkov. Iz avtobusa je izstopila v malo večjem kraju, kjer se ji je zdelo, da se bo laže naredila nevidno kot na vasi. A je bilo težko, saj je bila navajena narave, miru, več svobode pri gibanju. Na srečo je našla vsaj delo. Bil je že skrajni čas, saj ji je že trda predla.

»Bila sem mlada in neumna. Zdelo se mi je, da zadošča, če imam v žepu le toliko, da preživim. Našla sem si novo prijateljico, ki je ob delu študirala, vabila me je, naj se ji pridružim, a mi ni dišalo. Bila sem že polnoletna, počutila sem se svobodno, nihče več ni imel pravice, da bi mi ukazoval … Svoboda je bila vse, kar sem si želela. Drugih vrednot itak nisem imela,« skromno doda.

Nekoč so ji povedali, da jo je pri vratarju iskal neki moški. Klecnila so ji kolena, zagrabil jo je panični strah, da je Lado izvohal, kje je. A je bil »le« brat.

»Precej časa se nisva videla, pravzaprav sva izgubila vse stike. Našel me je slučajno, opazil me je v lokalu, kamor sva šli s kolegico na kavo. Potem mi je sledil, ne da bi me kar takoj pocukal za rokav. Oglasil se je le zaradi denarja. Nisem imela drugega kot prihranek za plačilo stanarine. Dala sem mu ga, on pa je gledal v tla – in izginil. Tisto noč sem jokala kot dež, spominjala sem se lepih trenutkov, ko sva bila še tesno povezana med seboj, ko sva si stala ob strani in si pomagala. Tudi on je bil izgubljen, le drugače kot jaz.«

V službi je spoznala fanta, hitro – že po mesecu in še malo – se je preselila k njemu, a ker so bili starši verni, sta se morala poročiti, če sta hotela živeti skupaj.

»Kmalu je postalo nevzdržno. Priznam, da res nisem bila socializirana, kajti ničesar nisem znala, niti tega ne, da bi za seboj pospravila. Tašča je kuhala še za naju, a je vsak krožnik, ki ga je postavila na mizo, pospremila z negodovanjem in kletvicami. Imelo me je, da bi spet zbežala, a se ni dalo. Bila sem noseča, slabo sem se počutila, morala sem počivati in redno obiskovati zdravnika. Misel na otroka mi je bila grozna, ob vseh slabostih, ki so me spremljale, je bilo iluzorno pričakovati, da do otroka, ki je rasel v meni, gojim kakšno pretirano ljubezen. Peter je bil drugačen. Skrbelo ga je, naredil je vse, da bi mi bilo udobno. V bistvu mi je šel s svojimi gestami na živce. Utesnjeval me je in zapiral v zlato kletko. Pričela sva se prepirati, če sem le mogla, sem ušla s svojimi prijateljicami vsaj na kavo. Tašča mu je, seveda, povedala, da me ni bilo doma, nastal je ogenj v strehi. Še slabše je bilo potem, ko sem rodila. Ženska je bila prepričana, da sem nesposobna skrbeti za hčerko, naredila je vse, da jo je imela pri sebi. Nisem se ji pustila, zato sva si skočili tudi v lase. Petru so popustili živci, privolil je, da se preselimo na svoje. Edino kolikor toliko spodobno in poceni stanovanje smo dobili v Ljubljani, v dvanajstem nadstropju. Opremo sva podedovala po lastnikih, bila je dotrajana in zanemarjena. Popackan kavč sem pokrila z rjuho, kar je Petra raztogotilo. Vzel je dopust, da sva stanovanje vsaj malo počedila. V dolgih urah, ko ga ni bilo, sem se blazno dolgočasila. Otrok je veliko spal, za knjige mi ni bilo, televizija je bila nenehno pokvarjena. Če sem le mogla, sem hčerko oblekla, šla pohajkovat, kam na kavo. Pred nekim barom sem spoznala klapo, veliko smo klepetali, no ja, tudi malo spogledovanja je bilo vmes, drugega pa ne. Morda bi se še kaj napletlo, če ne bi bila spet noseča. Hotela sem narediti splav, a mi Peter ni dovolil. Čustva med nama so že skoraj povsem umrla, pričel mi je groziti, da me bo prijavil socialni, sam pa vzel otroka in se vrnil nazaj domov. Trmasto sem stisnila zobe in donosila še drugo deklico. Prva je bila stara komaj leto dni, ko se je v košarici drla druga in me zahtevala zase. Bila je bolj nočni tip, to je pomenilo, da sem ponoči bedela in jo nosila sem in tja. A sem bila trmasta, kot ne vem kaj. Morda so se mi prav ponoči pričela prebujati materinska čustva, kaj pa vem. Če sem pri prvi še kdaj razmišljala, da bi bilo super, če bi jo lahko nekje pustila in bila spet svobodna, se je pri drugi vse spremenilo. Čez noč – pa ne vem, ne kako, ne zakaj – sem obe vzljubila s takšno močjo, da me je prav bolelo. Druga je imela pogosto bronhitise, postalo me je na smrt strah, da se ji kaj zgodi. Res sem se spremenila, če je še Peter komentiral, da pretiravam,'' se – vsemu navkljub – nasmehne Staša.

Pomanjkanje denarja in različne otroške bolezni, ko je bila panična od strahu, so do konca skrhali tudi njune odnose. Živela sta sicer skupaj, a bolj kot ne sta si postala tujca. Petru so domači posodili denar za nakup avtomobila, kar je pomenilo, da je lahko šel, kamorkoli je hotel. Ni bil več vezan na avtobus.

»Vedno pogosteje je prespal doma, pri starših, včasih je s seboj odpeljal tudi hčerki. Tašča ju ni marala, ker sta bili tudi moji, kar mi je bilo še bolj prav. Ko je mlajša praznovala drugi rojstni dan, sva šla narazen. Za zmeraj in dokončno. Ko se danes spomnim nanj, se mi zdi, kot da ga ne bi bilo. Kot da ne bi obstajal.«

Tjaša je bila brez službe, stroški za življenje so postali previsoki. Nekaj časa je pazila na tri druge otroke, a so bili njihovi starši podobni reveži kot ona, pa ji niso plačevali, zato se je pričela dobesedno utapljati v dolgovih.

»Gospa na Rdečem križu mi je našla garsonjero, ki je zastonj, le stroške plačujem. Takšno razkošje mi poteče naslednje leto, ko se vrnejo lastniki in se bom morala spet seliti. Veliko moram delati, da preživimo, ne vem, morda sem se tudi malo zresnila. Moškim se izogibam, ker mislim, da mi ne prinašajo sreče. Po pravici povem, da prav tako nisem prepričana, sem v tem svojem sfuzlanem življenju sploh sposobna koga imeti iskreno in od srca rada,« še doda na koncu.

(Konec)