Gremo mi po svoje drugič

V kinematografe konec tedna prihaja slovenski film Mihe Hočevarja Gremo mi po svoje 2. Večini, ki ga je imela priložnost videti v že predpremiernem predvajanju, je film všeč, sprejet je bil celo bolje kot prvi del.

Tudi drugi del mladinske uspešnice Gremo mi po svoje se dogaja na taborjenju v Posočju. Če jih je v prvem delu presenetila skupina deklet, ki se je naselila v sosednji tabor, jih tokrat iz ustaljenega taborniškega življenja predramita rod štajerskih tabornikov, ki jih vodi 'šefe', in natančna 'inšpektorica', ki nadležno preverja, ali je v taborih vse v skladu z novimi evropskimi predpisi. In ker birokracija ni hec, se zadeve zapletejo …

Ker prvega dela nisem videla, ne morem reči, da je prvi del boljši do drugega, lahko le rečem, da je drugi dober. Predvsem sta zagotovo velik plus za dinamičnost filma štajerščina in Tadej Toš kot starešina štajerskega tabora, ki se je v svoji vlogi izvrstno znašel.

Tokrat v filmu nastopa kar nekaj Gorenjcev.

V prvem delu ni igrala, tokrat pa Sabina Kogovšek igra inšpektorico TNP-ja, ki v pristni gorenjščini strastno preverja, ali je vse v skladu z novimi evropskimi predpisi. S Hočevarjem je že sodelovala v filmu Na planincah.

»Delo z mladimi je super. Gre dejansko za delo, saj snemanje filma ni hec. Odlično so se držali v smislu koncentracije, bili so disciplinirani.« In ko sedaj predstavljajo film po Sloveniji in imajo krajše tiskovne konference, opaža, kako zelo razmišljajoči mladi ljudje so to.

Sabina filma ne primerja z odrom, bi pa veliko raje več snemala, če bi slovenski prostor to omogočal. »Vsak igralec je navdušen, če lahko snema film, in ko konča eno snemanje, bi se že lotil novega. Vendar žal pri nas tega ni.«

Z 19-letnim Vilijem Fra­hmom iz Šenčurja, 14-letno Katjo Slapar Ljubotin in 17-letno Špelo Budič iz Kranja, 16-letno Kamničanko Sašo Bilič ter 17-letno Škofjeločanko Aksinio Gushchino, ki je sicer rojena v Sloveniji, njena starša pa sta Rusa, smo poklepetali v kranjskem Tušu pred dvoranami Cineplexx, kamor film ta četrtek, 7. novembra, prihaja na reden spored. Vili v filmu igra Martina, podjetnega tabornika, ki se ukvarja z nakupi in tabornike oskrbuje z vsemi mogočimi dobrinami. Isto vlogo je igral je že v prvem delu, glasno pa si želi tudi tretjega dela. Za večino je bilo snemanje filma posebna izkušnja, pa tudi oblika druženja. »Snemali smo lani med poletnimi počitnicami. Bilo je štirideset snemalnih dni in smo se imeli super. Tu imamo sedaj Toša in Štajerce, kar film še dodatno popestri. V prvem delu smo imeli samo enega komedijanta – Zrneca, sedaj sta s Tošem dva, ki sta zabavala otroke na snemanju. Včasih nas je bilo treba motivirati, animirati, pa tudi kdaj umiriti.«

Upa, da bodo ljudje film dobro sprejeli. »Zgodba je zabavna, osebno se mi film zdi celo boljši od prvega dela.«

Dekleta pa so v filmu nastopila kot statistke v ljub­ljanskem taboru. Nekatere se v filmu pojavljajo več, druge manj. Saša pravi, da sošolci komaj čakajo, da si film ogledajo in da ko se je prvič videla na platnu, so to spremljali posebni občutki. Ima sicer že izkušnjo z snemanjem v reklami, v filmu pa je igrala prvič. Ko je bil razpis, se je pač prijavila na avdicijo. Podobno je bilo tudi s Špelo. Njena sošolka se je odločila, da se prijavi, in je šla z njo. Sploh si ni mislila, da bi jo izbrali, ker je bilo na avdiciji ogromno deklet. Celotna izkušnja ji je bila zelo všeč. Tudi Katja se je s filmom tokrat spogledovala prvič, Aksinia pa je odra vajena. S filmom se je srečala prvič, nastopanje pa ji ni tuje – niti pevsko niti plesno. Delo pri filmu jo je navdušilo. V filmu je posodila glas papigi, vesoljčkom, tudi poje. Mi gremo na svoje se je Aksinii zdel poseben, dober mladinski, slovenski film in to je botrovalo temu, da se je odločila, da se udeleži avdicije za drugi del filma.

Mladi sogovorniki so veseli, da so bili lahko del ekipe, ki je ustvarila Gremo mi po svoje 2, in na filme ne bodo nikoli več gledali enako. Ker ko vidiš, kako film nastaja, ne moreš, da ne bi vsakič, ko gledaš kakšen film, razmišljal zraven še o tem, kako je nastal.

»Film ima iskrico. Gledaš ga lahko skozi otroške oči, najstniške, odrasli pa po svoje,« so še dodala dekleta.