Tečem, tečeš, teče

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / petek, 25. oktober 2013 / 11:32

Ta nedelja bo po mojem v znamenju vsaj dveh reči – če se zgodi samo tisto, kar je predvideno in ne še kaj nepredvidljivega in hudega. Bog ne daj. No, kar vemo, da se bo zgodilo, ni prav nič hudo. Sredi noči s sobote na nedeljo nam bodo ure premaknili za eno nazaj in spali bomo eno uro več. Božji dar. Drugo, spet predvidljivo: za veliko večino državljanov bo nedelja povsem običajna, a poseben pečat ji bo dala manjšina, ki ni tako številna, je pa zelo opazna. Tista, ki se bo udeležila ljubljanskih treh tekov. Eni bodo tekli »le« deset kilometrov, drugi mali in tretji kar cel maraton.

Slovenija vse bolj teče. Slovenske reke tečejo kot zmeraj. Tudi v naši družbi teče marsikaj navzdol, standard nam pada v slapovih, pada tudi morala. Kljub temu je očitno vse več posameznikov, ki tečejo. To vidim tudi sam, skozi okno, pred katerim pišem zadnjih 18 let, gleda pa na malo prometno lokalno cesto na gorenjskem jugu. Pred letom 2000 ni po njej tekel skoraj nihče, v novem tisočletju se je začelo in vsako leto stopnjevalo. Tekačev je vse več, skozi celo leto, tudi v dežju in pozimi, največ jih je septembra in oktobra, ko se pripravljajo na ljubljanski tek. Med njimi je tudi Žana Jereb, ki je lani tekla maraton na olimpijskih igrah v Londonu.

In ko sem že pri teku, naj mi bo dovoljeno zapisati še nekaj o moji osebni skušnji s tekom. V mladih letih sem tekel le, kadar je bilo obvezno, pri telovadbi v šoli in med jutranjo vadbo pri vojakih. Imel sem jih že čez 50, ko sem enkrat med hojo na Žirovski vrh dohitel rojaka Viktorja Žaklja; takrat jih je imel že čez 60, letos jih je dopolnil 70. Prav nič ni hitel in razložil mi je, da se le počasi ogreva za tek; ko bo enkrat na vrhu, bo tekel po dolgem grebenu Žirovskega vrha proti vzhodu, vse do Smrečja in potem nazaj po dolini Račeve proti Žirem … Hm, sem pomislil; naglas pa izjavil, kako si sebe v teku še predstavljati ne morem, kaj šele, da bi dejansko stekel. Češ da bi moje telo česa takega itak ne zmoglo. Miha, vse je v glavi, je oporekal Viktor. In potem je naneslo, da je začela ravno tisto leto teči moja življenjska sopotnica in če sem jo hotel dohajati, sem moral steči tudi sam. Pa je šlo, vsako leto malo bolje, v moji dolini sem si omislil tekaško traso, dolgo deset kilometrov, pretekel pa sem jo v eni uri. Hitreje nisem niti poskušal. Letos pavziram, kriva je Ahilova tetiva, prihodnjo pomlad bom spet poskusil; če ne bo šlo, ostanem pri hoji v hrib, ki je moja temeljna in najljubša disciplina. Reči hočem, da je imel Viktor prav: glavno je v glavi, kjer je softver, hardver v nižjih predelih telesa se mu že priredi. Zatakne se le v primeru, če pretiravaš in se hardver poškoduje.

»Najdejo se ljudje, ki se takšnim, ki tečejo vsak dan, posmehujejo, češ da hočejo večno živeti. Ampak meni se zdi, da med ljudmi, ki tečejo, ni veliko takih, ki bi to počeli, ker bi hoteli dolgo živeti. Kvečjemu je, po mojem mnenju, večina takih, ki mislijo, da ni važno, kako dolgo živijo, ampak to, da v svojem življenju, kolikor ga bo, živijo čim bolj polno. Ni isto, če živiš deset let v prazno, ali deset let s točno določenim ciljem pred sabo, in mislim, da tek pripomore k temu, da imaš pred sabo cilj. Znotraj lastnih osebnih omejitev poskusiti čim koristneje izrabiti samega sebe, to je bistvo teka, in obenem metafora za življenje (in v mojem primeru za pisanje). Mislim, da bi se s tem strinjala večina tekačev.« Tako Haruki Murakami, sloviti japonski pisatelj in maratonec, v knjigi »O čem govorim, ko govorim o teku«. Se strinjate?