Ljubezen do glasbe prenaša na mlade

Besedilo: Mateja Rant
Kategorija: GG Plus / četrtek, 17. oktober 2013 / 22:00

Odbor za podeljevanje nagrad Republike Slovenije v šolstvu je nagrado za izjemne dosežke na področju srednjega šolstva podelil tudi Damijanu Močniku iz Cerkelj.

Pedagoški opus Damijana Močnika, učitelja in zborovodje na Škofijski klasični gimnaziji v Zavodu sv. Stanislava, zajema izredno občutljivo delo z mladimi v najbolj občutljivih letih odraščanja, na katere uspešno prenaša ljubezen in navdušenje do glasbe in na ta način pomembno sooblikuje novo glasbeno prebujeno človeš­tvo, so med drugim zapisali v utemeljitvi nagrade.

Kaj vas najbolj privlači pri delu z mladimi?

»Predvsem njihova energija, vedoželjnost in odprtost. Včasih se počutim kot kipar, ki oblikuje glino, le da ta glina sodeluje pri tem.«

V sam pouk ste vnesli osvežene načine podajanja glasbenih vsebin, pri čemer aktivno vključujete tudi dijake …

»Na naši šoli imamo specifičen program, tako da imamo v urniku manj glasbe kot na ostalih gimnazijah, samo eno uro v prvem letniku. Ta primanjkljaj ur nadoknadimo z aktivnim ukvarjanjem z glasbo. Moj moto je, da vsak razred postane nekakšen zbor, zato vsako leto pripravimo tudi medrazredni pevski festival, na katerem se vsak razred predstavi. Kot zbor pojejo tudi ob različnih priložnostih, recimo na duhovnih vikendih, ob praznovanjih in podobno. Obenem poskušamo čim več tistih, ki so glasbeno nadarjeni, vključiti v pevske zbore. Na šoli deluje pet pevskih zborov in vsak dijak mora ob začetku šolanja opraviti avdicijo.«

Kaj pa, če kdo ne opravi uspešno avdicije, pa bi kljub temu želel sodelovati?

»Dijakom se tudi individualno posvetimo in po določenem času presodimo, ali so toliko talentirani, da lahko pojejo v pevskem zboru. Je pa tako, da se vsaj fantje s pevskim zborom v osnovni šoli ne srečajo, kar pomeni več težav. A moje načelo je, da če nečesa ne poznaš, ne moreš presoditi, ali ti je všeč ali ne. Zato želimo, naj dva do tri mesece vsaj poskusijo, da se s tem spoznajo, potem pa se naprej pogovarjamo.«

V vrtcu še vsi prepevajo, potem pa to navdušenje očitno usiha in v osnovni šoli v pevskem zboru večinoma najdemo samo še dekleta. Kje je po vašem razlog za to?

»Mislim, da je to 'moda', da naj bi bilo petje za dekleta. V prvem letniku sicer tudi pri nas v zboru pojejo dekleta in fantje posebej, ker imajo dekleta bolj razvite glasove, fantje pa imajo težave z mutacijo, kar zahteva drugačen pristop. Tako lahko oboji hitreje napredujejo in na koncu prvega letnika večina fantov ujame ali celo prehiti dekleta.«

Na kakšen način poučevanje glasbe povezujete s temami pri pouku drugih predmetov?

»Zdi se mi, da je v naših šolah preveč predmetov, pri vseh pa se obravnavajo zelo podobne stvari. Spoznavajo recimo renesanso in barok, a pri glasbi potem nič več ne vedo o tem. Problem je torej povezovanje oziroma če se izrazim v sodobnem jeziku, 'srfanje' med posameznimi predmetnimi področji. Imajo ogromno podatkov, ki jih ne znajo umestiti ne v čas ne v prostor, predvsem pa ne povezati med sabo. Neumno pa se mi zdi razlagati stvari, ki so jih spoznali že v osnovni šoli ne pri enem, ampak pri petih predmetih. Zato pri meni že prvo uro po desetih minutah pišejo test, in čeprav imamo tu izbor populacije in jim zastavljam samo splošna vprašanja, so rezultati porazni. Osemdeset odstotkov jih piše negativno. Če bi bilo njihovo znanje res samo tolikšno, potem bi me skrbelo, a ugotovil sem, da v bistvu vse to znajo, a tega ne znajo uporabiti. Imajo kup podatkov, ki jih ne povežejo med sabo. Zato smo se zmenili, da gostujem pri drugih predmetih. V tretjem letniku jim tako recimo pri angleščini predstavim angleško glasbo skozi zgodovino, enako pri drugih tujih jezikih, pri latinščini antično glasbo in Carmino burano. Pri veri in kulturi jim predstavim glasbo tujih verstev, pri slovenščini pa impresionizem, ekspresionizem in sloge 20. stoletja. Pomembno je to, da določene teme obravnavamo iz čim več zornih kotov.«

Kako to sprejemajo dijaki?

»Vsako leto jih bolj zanima, prihajajo k meni, me sprašujejo, in če mi dva v razredu rečeta, da končno razumeta, kakšna je razlika med impresionizmom in ekspresionizmom, je zame to že veliko. So pa te ure naporne, ker se tega ne učijo za oceno, ampak jih moram motivirati, da se začnejo zavedati, da s tem posledično lahko izboljšajo vse svoje ocene. S takim načinom poučevanja pridobijo večjo širino.«

Sodelovali ste pri nastanku učbenika za glasbo v 1. letniku gimnazije – ste vanj vključili tudi vsa ta spoznanja iz vaše pedagoške prakse?

»Učbenik sem pisal po trinajstih letih dela na tej gimnaziji in vodstvo avtorske skupine sem prevzel pod pogojem, da bo to učbenik, ki ne bo napisan strogo po učnem načrtu, ampak da bo ustrezal vsem učnim načrtom, tako preteklim kot sodobnim. V tem učbeniku smo poskušali na način, da razume tudi laik, povedati vse v povezavi z glasbo. Glasbo smo postavili v središče življenja. Zelo se me je namreč dotaknila slika iz konca renesanse, kjer so na levi strani naslikane umetnosti, na desni simboli znanosti, glasba pa je na vrhu, saj vse to povezuje. Preko glasbe lahko marsikaj razumemo in prek ostalih predmetnih področij lahko razumemo glasbo.«

Danes so mladi obkroženi z veliko nekakovostne glasbe. Kako vi pri dijakih zaznavate vpliv te glasbe?

»Vsakič morajo na začetku napisati sestavek, kakšno vlogo ima glasba v njihovem življenju. Poslušajo zelo različno glasbo. Po neki intuiciji vedo, kaj je dobro in kaj ni, veliko pa jih glasbo dojema samo na področju ugodja – ni pomembno, kaj poslušajo, samo da je zvok, ob katerem se dobro počutijo. To poskušamo problematizirati, saj potem živijo v vzporednem svetu in se težko osredotočajo na druge stvari.«

Petje ste prepoznali kot najbolj elementarno možnost glasbenega izražanja. Kako mlade uspete navdušiti za petje v zboru?

»Vsak dijak mora opraviti avdicijo in na podlagi tega izberemo tiste, ki bodo vsaj v prvem letniku peli v zboru. Odgovornost mentorjev pa je, da jih v tem letu uspejo navdušiti za petje. Imam zelo dobre sodelavce in to nam uspeva z raznolikim repertoarjem, dobrim počutjem na vajah, nastopanjem … Tako si dijaki gradijo samozavest. Petje v zboru ni pomembno samo zaradi glasbe, ampak na splošno, saj spodbuja timsko delo – zbor je tako dober kot njegov najšibkejši člen. Po prvem letu sledi avdicija za oba komorna zbora, dekliškega in mešanega. Za dijake so seveda zelo privlačne turneje, koncerti in tekmovanja. Oba zbora sta res kakovostna, sodita v sam vrh tudi v Evropi in je sodelovanje v njih že stvar prestiža. A to je tek na dolge proge, prva leta je bilo ogromno prepričevanja, zdaj pa ko pridejo k nam, to že vzamejo v zakup in jih je lažje navdušiti.«

Kot strokovni spremljevalec spremljate revije otroških pevskih zborov. Kako bi ocenili njihovo kakovost, kdo vas je doslej najbolj navdušil?

»V osnovnih šolah je zelo pomembna oseba, ki se s tem ukvarja, pa tudi, da ena oseba vodi celotno vertikalo, od otroškega do mladinskega zbora, a žal na veliko šolah ni tako. Otroški zbori še kar funkcionirajo, pri mladinskih pa je že problem. Težave se začnejo že v vrtcih, ker vzgojiteljice pojejo z otroki v svoji legi, torej zelo nizko, in se zato dela velika škoda. To se vleče še v osnovno šolo. Otroci morajo namreč peti visoko, v svoji naravni legi, in ne nizko. Že v otroškem zboru bi morali peti večglasno, a ker pojejo enoglasno, imajo pri mladinskem zboru s tem težave. Na Gorenjskem sicer zelo dobro delata Janja Jošt v osnovni šoli na Orehku in Irma Močnik v Cerkljah, v Sloveniji pa Katja Gruber iz osnovne šole Nazarje. To so presežki pri mladinskih zborih, kjer se opazi kontinuirano delo od prvega razreda.«

Tudi s svojim skladateljskim delom, s katerim posegate v svetovni vrh, znate prisluhniti potrebam in zmožnostim mladih glasov ...

»To je postalo kar moja delovna obveza, da vsako leto skomponiram vsaj eno novo skladbo za gimnazijske zbore, zanje sta nastali tudi dve daljši kantati, ves čas pišem tudi priredbe za njihove potrebe. Vsako leto eno skladbo pripravim za Ciciban, pa po naročilu Javnega sklada za kulturne dejavnosti in različnih zborov …«

Zanosa za delo z mladimi vam torej še ne bo kmalu zmanjkalo?

»Pred očmi je treba ves čas imeti dejstvo, da stvar nazaduje, če se ne razvija. Zato imam vedno v mislih polno novih projektov in novih izzivov.«