Plonkanje

Ko sem bila še dijakinja, je bilo plonkanje pri šolskih nalogah iznajdljiv in nadvse koristen šport. Kam vse smo skrivali listke z nujnimi podatki in trepetali, da nas kdo ne odkrije. Ko se mi zazdi, da sem že predolgo doma, najraje posežem po Popotnih dnevnikih Paola Santonina, pravnika, spoštovanega čedadskega meščana, ki jih je napisal v letih 1485-87, ko je s caorlskim škofom in spremstvom prepotoval severno področje oglejskega patriarhata, torej Furlanijo, južno Koroško in Kranjsko. Popotni dnevniki, ki jih je iz latinščine prevedel Primož Simoniti, odkrivajo včasih celo z rahlim humorjem obarvano cerkveno in deloma posvetno življenje tistih let v oglejskem patriarhatu. Škof je na poti ocenjeval škodo po turških vpadih, blagoslavljal oskrunjene cerkve ter delil zakramente. Jezdili so v vsakem vremenu, hrana, ki so jo uživali popotniki, je bila včasih skopa in skromna, včasih pa so jim pripravili sijajne gostije, kot na primer v Slovenskih Konjicah ali na nekdanjem gradu Monsberg nad Majšperkom. Za delo v založništvu večkrat nagrajeni celovški založnik slovenskega rodu Lojze Wie­ser je v zbirki Evropo živeti natisnil knjižico Santonino: Sred­njeveške jedi. Seveda Santonino ni napisal receptov, ampak zelo nazorno le, kaj so jedli. Lojze Wieser pa je Santoninove opise jedi nadgradil z recepturami, ki sta jih prispevala Hans Gerold Kugler, strokovnjak za oglaševanje, in Barbara Maier, priznana umetnostna zgodovinarka. Tako imamo zdaj v knjižici smeri popotovanj Santoninove zapise jedi in praktične, preskušene recepte. Nekatere je v kuhinjah posamičnih pokrajin nekdanje Kranjske najti še danes. No, jaz sem minulo nedeljo plonkala recept 27 (pečeni piščanci) in 73 (Schwallenbergova omaka, ena redkih srednjeveških omak, ki je dobila ime po svojem prvem kuharju). Knjižico Santonino: Srednjeveške jedi zagotovo najdete v vsaki večji knjižnici. Ob kakšni dobri zgodbi si privoščite srednji vek za mizo! In ker se nasprotja privlačijo, je bil poobedek v stilu »spee­dy Gonzalez«. Imel je dve lastnosti afrodizijaka: Že Venera je zelo cenila poprovo meto za noči brez spanja, čokolada pa je tako in tako zapeljiva slast. Tretji gag: puhasta stepena smetana mora biti od likerja strupeno zelena, da lahko rečete: »Za poseben užitek sem primešala še stisnjeno zeleno mušnico!!!«

Hladna skušnjava

Za 4 osebe potrebujemo: 500 g odcejenih breskev iz kompota, 2 žlici sladkorja, pol stroka vanilije, 4 vejice poprove mete, 0.25 l sladke smetane, 2 žlici metinega likerja, 4 ploščice »After Eight«

Dobro odtečene breskve iz kompota narežemo na manjše koščke. Eno žlico sladkorja zmešamo z nastrgano vanilijo. Poprovo meto splaknemo, otresemo, osušimo in na drobno narežemo. Zmešamo koščke breskev, 1 žlico sladkorja in meto ter damo v visoke, ohlajene kozarce. Stepemo sladko smetano in počasi dodajamo sladkor, na koncu pa še metin liker. Smetano damo v brizgo in lepo oblikujemo kapico na breskvah. Na koncu zapičimo vanjo še po diagonali prerezano ploščico, da se vidi zeleno polnilo.

Pa dober tek!