Tista veriga še igra

Besedilo: Igor Kavčič
Kategorija: Kultura / ponedeljek, 7. oktober 2013 / 22:00

Ob 30-letnici KUD F. S. Finžgar Senica je domača igralska skupina pripravila izvedbo Finžgarjeve ljudske igre Veriga v seniškem narečju. Pogovarjali smo se z Valentinom Križajem in Matejo Jenko Medar.

Ljudske igre so bile med ljudmi že od nekdaj zelo priljubljene, zato so ljubiteljski odri na Slovenskem vselej radi posegali po njih. Pisci so motive za dramska besedila pogosto iskali v pristnem podeželskem okolju, v življenjskih zgodbah, ki jih živijo preprosti ljudje. Ena takih »ljudskih klasik« je zagotovo Veriga Frana Saleškega Finžgarja, na prvi pogled preprosta zgodba o sporu med dvema trdnima kmečkima družinama, ki pa poleg slikovitega opisovanja življenja na vasi, kot je bilo nekoč, v sebi skriva tudi vso kompleksnost medčloveških odnosov. To tudi dandanes Verigo dela še kako aktualno.

Na Senici pri Medvodah pa ima Veriga še posebno vrednost. Fran Saleški Finžgar je namreč ljudsko igro v treh dejanjih napisal leta 1914, ko je kot župnik služboval v župniji Sora. V svoji fari je med drugim našel tudi snov za Verigo, saj je zgodbo zapisal po resničnih dogodkih iz leta 1910, ko sta se soseda Košir in Matjaž s Spodnje Senice pravdala za staro žlajdro. To je tudi eden razlogov, da Verigo v domačem KUD Fran Saleški Finžgar Senica pogosto uprizarjajo. »Prvič smo jo uprizorili leta 1956 na Markovem dvorišču na Spodnji Senici. Takrat je dramska skupina sodelovala v okviru mladinske organizacije, kasneje krajevne skupnosti, od leta 1983 pa delujemo v samostojnem kulturnem društvu,« se spominja predsednik društva in režiser letošnje Verige Valentin Križaj in dodaja, da od prve predstave, vedno je igral lik bajtarja Drnolca, poleg njega igra še Franci Križaj, ki se je v teh letih predstavil v štirih različnih vlogah, tokrat kot Mejač. Letoš­nja izvedba, s katero so konec avgusta zaznamovali tudi jubilej, 30-letnico društva, je že štirinajsta doslej.

Za letošnje prizorišče, uprizoritev vedno pripravijo na prostem, je Valentinova družina odstopila tudi veliko dvorišče svoje, Polenčeve domačije. »V tokratni izvedbi smo nekaj stvari v igri spremenili, dodali nove rekvizite, predrugačili zaključek, ga povezali z zvonjenjem iz naše cerkve in z zadnjim prizorom tudi nekoliko aktualizirali temo. Od sprtih sosedov, ki sta se na koncu pobotala, bi se marsikaj lahko naučili tudi v Sloveniji,« dodaja Valentin Križaj, zadovoljen, da je v tokratni igralski ekipi po sedmih letih od zadnje uprizoritve, kar sedem novih obrazov. Med njimi je tudi Mateja Jenko Medar, tokrat v vlogi dekle Alene: »Igranje v taki predstavi je čudovita izkušnja. Z veseljem smo se skoraj tri mesece udeleževali vaj in se učili igre od starejših. Precej časa smo posvetili bralnim vajam, saj mladi ne obvladamo povsem starega seniškega narečja.« Brnav', škvart, koconogec, joh … so na primer besede za trgovanje, značaj ali vrsto, petelina in ploščinsko mero.

»Vadili smo z umetnim petelinom in rezervno verigo, za samo igro pa je dal živ­ljenje pravi petelin, uporabili pa smo tudi originalno verigo, prav tisto izpred več kot sto let, ki je dala povod, da je Finžgar napisal to igro. Če me je spočetka nekoliko skrbelo, kako bo mladim šlo igranje v narečju, sem bil na koncu s predstavo izjemno zadovoljen. Dobro so se obnesli tudi za predstavo nekoliko nevsakdanji elementi, ko sta oba konja, ki na vozu pripeljeta gospodarja na »oder«, staro orodje, pa zvonjenje v bližnji cerkvi …,« dodaja Križaj, ki je v ta namen v času predstav tudi nekoliko spremenil režim dela na kmetiji. Vsa dela v hlevu so opravili že popoldne in živino tudi pocrkljali s priboljški, da je bila med predstavo mirna. Pripravili so nekaj novih kulis, izdelali čudovit čebeljnjak, postavili gavtre na okna. Tribune so lahko sprejele okrog 350 gledalcev. »V treh večerih si je Verigo ogledalo prek osemsto ljudi, veliko je bilo otrok in mladine, kar je posebej spodbudno,« je zadovoljna Mateja, ki je imela v rokah tudi precej organizacijskih niti, Valentin pa je dodal: »Poraja se mi misel, da bi spomladi predstavo spet ponovili.«

V tokratni predstavi in njeni pripravi je moči združilo okrog petinštirideset domačinov, kar je dober znak za domače kulturno društvo. »Kot predsednik bom lahko nekoliko »izpregel«, kar zdaj ne bo težko, saj je Mateja ob tokratni predstavi »pripravništvo« opravila z odliko,« je še povedal Valentin Križaj. Seniški Verigi ob rob lahko zapišemo tudi, da sta obe domačiji, ki sta pred več kot stotimi leti s svojim sporom Finžgarju posodili temo za igro, še danes trdni seniški kmetiji.