Godec zmeraj gode

… za d'nar al' pa zastonj. »Godčevska ti za vedno preide v kri,« pravi Miha Zupanc, ki se je lotil raziskave godčevske tradicije Selške doline. Stare viže so predstavili na osmih koncertih, odslej pa so na voljo tudi na zgoščenki.

Links polka, Najpajeriš, Ceprle, Ta potrkan sotiš, Štajeriš, Pompom polka, Lajška polka in Dober večer, ljuba mamca, Od kod s'pa dekle ti doma, Ja, dečva mene imej so naslovi skladb in pesmi, ki jih danes poznajo predvsem folklorniki in pevci ljudskih pesmi, v spominu širšega poslušalstva narodnih viž pa so prej kot ne bolj v meglici. »Kaj za ena muz'ka je že to?« se vprašamo in največkrat ostanemo brez odgovora, saj se naše razmišljanje običajno konča s »pojma nimam, važn' je, da dobr' špilajo«. Miha Zupanc iz Podblice, zanimata ga kemija in fizika, sicer pa je odličen ljubiteljski glasbenik, ko boste prebrali to zgodbo, ga boste prepoznali tudi kot ohranjevalca godčevske tradicije, na tej točki ni odnehal. Zanimalo ga je, od kod izvirajo in kdo je v preteklosti igral vse te viže, ki jih zelo poredko v taki, mnogo bolj pogosto pa v predelani in posodobljeni različici narodno zabavni ansambli igrajo še danes.

Dve leti nazaj je Miha začel raziskovati zgodovino godcev in godčevstva na južnih pobočjih Jelovice in v Selški dolini. Najprej v domači hiši. »Tudi sam izhajam iz godčevske družine, stari oče in stara mama sta bila godca, še prej praded, tradicijo sta prekinila le moja starša, zdaj pa jo po svoje nadaljujem jaz,« svoj raziskovalni interes pojasnjuje Miha Zupanc, ki je do nedavnega vodil tudi domačo folklorno skupino KUD Mali vrh Nemilje – Podblica, sicer pa igra harmoniko in kitaro v Besniškem kvintetu. Glasba mu je že od najstniških let najljubši hobi, prvo kitaro mu je za birmo kupil stari ata, v času srednje šole in študija pa je deloval tudi v AFS France Marolt v Ljubljani.

»Ko sem igral naokrog po Selški dolini in tu po naših krajih, so ljudje marsikdaj znali povedati, da je bil ta ali oni dober godec, pri kateri družini se je glasbeno znanje prenašalo iz roda v rod, da je Avsenik marsikateri glasbeni motiv vnesel v svoje skladbe. Zato me je začelo zanimati, kdo in od kod so ti godci in kakšno muziko so igrali?« je povedal Miha, kateremu je muzika prešla v kri. Poleg klavirske in diatonične harmonike igra še kitaro, če je potreba, tudi kontrabas, citre, pa še kaj. Med raziskavo v domači hiši je najprej našel več kot sto let staro harmoniko, menda celo najstarejšo na Slovenskem. Na prenovljeno z novim mehom je suvereno zaigral. Doma je našel tudi nekaj notnih zapisov starega očeta, raziskavo pa je nadaljeval v Arhivu Slovenije, Nadškofijskem arhivu, Gorenjskem muzeju, v Kropi, Železnikih … Vsako novo odkritje mu je odpiralo nova vprašanja. Srečeval se je z imeni godcev in njihovimi skupinami, kot so na primer legendarni Johann Berce – Šveba in njegovi sinovi iz Lajš, Mihovi godci iz Ojstrega Vrha in drugi.

Še se spominjajo godcev

Ob branju raziskave ob letnicah rojstva in smrti posameznih godcev mimogrede zasledim, da je večina doživela za tiste čase relativno visoko starost. »Pravi godec ni bil nikoli zgaran, kot so bili kmetje in obrtniki. Godcem delo ni ravno dišalo, prva jim je bila muzika. Čeprav bi si mislili, da so na ohcetih, kjer so najpogosteje igrali, samo igrali, jedli in veliko pili, ni bilo tako. Potrebovali so kar precej samodiscipline, da so zdržali dva, tri dni, kolikor je slavje trajalo.« Mladega raziskovalca pa je zanimala predvsem glasba, ki so jo posamezni godci igrali. »Imel pa sem srečo, da sem na eni od domačij v Lajšah našel bogate notne zapise, ki jih je uporabljal prav omenjeni domačin Šveba. Po arhivih in terenu sem našel tudi nekaj starih posnetkov, magnetofonskih trakov in kaset, kar nam je zelo koristilo pri učenju skladb,« nadaljuje Zupanc, ki je o tem, kdo in kakšni so bili godci, zbral pripovedovanja vsaj tridesetih različnih informatorjev. Godci so bili tudi značajsko zelo družabni ljudje, ki so vselej znali ljudi spravljati v dobro voljo. Marsikdo od Mihovih starejših sogovornikov se je še spominjal predvojnih godcev. V dveh letih je tako nabral kar precej materiala in podatkov o muziki, ki so jo nekdaj godli po Selški dolini in hribov­skih vaseh nad njo.

Miha Zupanc pa ne bi bil tisti muzikontar Miha Zupanc iz Podblice, če ne bi poskusil stare muzike danes tudi po več kot sto letih spet zaigrati. Zbral je prijatelje, glasbenike in glasbenice iz svoje okolice, tiste, ki igrajo po ansamblih, in take, ki so še vedno vešči tega ali onega instrumenta. Zanimivo je, da večina izmed njih prav tako izhaja iz nekdanjih godčevskih družin, v katerih so »selške viže« prehajale iz roda v rod. Zbrali so tudi nekaj starih instrumentov in se lotili dela. »Motivacija za naš projekt je bila na visoki ravni tudi, ko smo morali zaigrati nekoliko preprosteje, kot je bilo pri starih godcih. Pri njih je bilo vse »mal' t'ko«, bi danes rekli. Ampak ne, da ne bi znali, način igranja in melos je bil včasih preprostejši. Ta muzika ni bila tako dovršena, kot je danes. Bila je nekoliko robata, taka, kot je življenje v naših krajih,« razmišlja Miha in dodaja, da so se predvsem zanašali na stare notne zapise, največ jih je bilo za Es klarinet, trobento, nekaj za pumpardon … V aranžmaje niso nič dodajali niti odvzemali, ampak jih igrali take, kot so zapisani in so jih slišali na posnetkih. Najbolj pogoste so polke, tu so tudi štajeriši, ki se danes skoraj ne igrajo več, pa mazurka, koračnica …

Enostavno, kot nekoč

Ker mora bend imeti ime, so tudi tega nadeli po stari tradiciji. Ta se imenuje po vodilnem godcu Mihu Zupancu, po domače Murnovemu, zato je ime skupine Murnovi godci. Prvič so se predstavili lani okrog božiča in prireditev duhovito po godčevski tradiciji naslovili Velikonočni koncert. »Velikonočni zato, ker smo znova obudili selške viže, torej gre za nekakšno velikonočno vstajenje. Koncert je uspel in smo ga odmevno ponovili še sedemkrat po drugih krajih po dolini.« Koncert so med drugim snemale različne radijske postaje, za godce pa velja tudi zanimanje na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. »Da ne bi denarja od vstopnine le pojedli in zapili, smo se odločili še, da muziko zabeležimo na zgoščenko in s tem svoje delo tudi dokumentiramo,« je duhovit Miha, ki nadaljuje: »Tudi v snemalnem studiu smo naredili vse po starem. V štirih dneh smo vse pesmi zaigrali trikrat, štirikrat in za zgoščenko potem izbrali najboljše. Brez dodatnih dosnemavanj. Bolj nam je bilo pomembno, da v skladbe vnesemo čar stare godčevske glasbe in upam, da nam je to uspelo.« Zgoščenka z naslovom Ta selške viže je izšla sredi poletja, Miha pa upa, da jo bodo, če ne prej, prihodnjo pomlad z nekaj promocijskimi koncerti še predstavili. K zgoščenki je dodana tudi knjižica s slikovnim materialom in razlagami o nekdanjih godcih ter pesmih, ki so jih spet zaigrali Murnovi godci.

Kot je še povedal Miha Zupanc, je s projektom zadovoljen, saj pred dvema letoma, ko je začel raziskovati godčevsko kulturo v Selški dolini in krajih nad njo, ni vedel, da bodo staro muziko tudi znova zaigrali in jo izdali na zgoščenki. Zaveda pa se, da gre svet naprej in da je njegov in vseh sodelujočih projekt predvsem nostalgija po starih časih in poklon godčevskim koreninam, iz katerih je zrasla tudi današnja slovenska narodno zabavna glasba. »Všeč mi je, da je našo glasbo pozitivno in z navdušenjem sprejela tako publika kot stroka. No, zaslužka od tega ne bo,« je še povedal Miha in dodal tisto staro godčevsko, da »Godec zmeraj gode – če mu plačaš gode, če mu ne plačaš gode«.