Brez fotoaparata nikamor

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Razvedrilo / sreda, 25. september 2013 / 13:46

»Mimogrede so minila ta leta,« je ob jubileju dejal Andrej Babič s Primskovega v Kranju.

Andrej Babič je 18. septembra praznoval devetdeseti rojstni dan. Povedal je, da mu je zdravnik ravno pred kratkim »vstavil nov motor« in, kot je poudaril Babič: »… mi tudi dejal, da bo ta motor (srčni spodbujevalnik, op. a.) zdržal nadaljnjih deset let, potem mi ga bo pa spet zamenjal.« Andrej Babič je še vedno zelo aktiven, največkrat ga boste srečali s fotoaparatom, ko vestno beleži dogodke po Kranju, okolici. Že prej je veliko hodil peš, zadnje čase še več, saj je avto prodal. »Za dvesto evrov,« se posmeji.

V pripovedovanju seže nazaj, v partizanska leta. Dogodke ima živo pred očmi, med drugo svetovno vojno je bil ranjen. Pokazal je nekaj dokumentov in fotografij, med njimi originalna poročila pod šifro Šef »B6« Andrej. Našel je tudi ohranjeno črno-belo fotografijo z datumom 9. maj 1945, ko so v Selcih fantje korakali domov; on je bil v prvi vrsti, na sredi, z brki. Še danes ima brke. Naslednja fotografija je prikazovala, kako Andrej Babič streže kavo jugoslovanskemu predsedniku Titu. »Leta 1954 je bilo to na Gorenjskem sejmu. Naše podjetje je bilo odgovorno za strežbo, Titu pa sem postregel povsem po naključju. Nikoli do tedaj sploh nisem stregel,« je pojasnil. Babič je bil skoraj trideset let direktor nekdanjega trgovskega podjetja Central v Naklem. »Začeli smo z dvanajstimi zaposlenimi, se razširili na 450 zaposlenih. Človek z imenom in priimkom si bil v podjetju, ne številka,« je poudaril. Končal je trgovsko šolo, kasneje je doštudiral v Mariboru in deset let predaval politično ekonomijo. »Kaj pomeni menica, ne bom pozabil nikoli v življenju. Moj oče, trgovec je bil v Britofu, jih je kar podpisoval in smo v času gospodarske krize zaradi tega ostali celo brez hiše v Britofu,« se spominja.

V devetih desetletjih se je nabralo spominov za knjigo. Med drugim je bil Andrej Babič med najbolj zagnanimi v Kranju in širši okolici ob postavitvi devetnajstih zadružnih domov; največji je bil v Žireh, dvajseti bi bil v Predosljah, pa ga (žal) ni bilo … Klicali so ga, če bi postal minister za kmetijstvo, a se je temu nekako izmuznil; tedaj je bil funkcionar v Kranju. »Leta 1952 je zapadlo veliko snega. Bil sem celo predsednik štaba za kidanje snega,« je dejal. Bil je tudi prvi predsednik Krajevne skupnosti Primskovo in ugotavlja, da so v preteklosti ljudje znali bolj sodelovati med seboj. Pokazal je tudi izrezek iz časopisa, spomin, ko ga je nekdanji slovenski predsednik Milan Kučan odlikoval s častnim znakom svobode RS za plodno in požrtvovalno delo v turistični dejavnosti Gorenjske.

S fotografijo se je srečal že v mladih letih. »Ko sem še krave pasel, sem kupil Kodakov aparat za tedanjih 75 dinarjev. Slikal sem, potem me je pa zanimalo, kaj sem posnel na film, in sem fotoaparat kar odprl« (smeh), je bila njegova prva izkušnja s posnetki, ki jih seveda ni bilo. Da obstaja temnica, dolgo ni vedel, prvi fotoaparat je iz same jeze raztreščil na hrastu. »Kasneje sem imel svojo temnico in enkrat me je prijatelj prosil za uslugo, če mu lahko razvijem fotografije, ker je na eni do pasu gola ženska. Nikdar moj oče ni prišel v temnico, tedaj pa je (smeh). No, ni bilo hudega,« se še spominja Andrej Babič.

Med drugim je kot tedanji predsednik krajevne organizacije SZDL Primskovo marca 1973 odprl vrtec Na klancu, današnjo Čenčo. Babič ima v prav tem vrtcu že sedmega pravnuka, otrokom pa je ob praznovanju štirideset­letnice vrtca pripovedoval, kako je bilo včasih, s kakšnimi igračami so se igrali otroci … Devetdesetletnik stanuje v hiši s hčerkama, zaposli se tudi s kuhanjem marmelade, soka iz grozdja … »Ves čas sem malo zaposlen,« z nasmehom zaključi slavljenec.