Postal čebelarski mojster

Slovenija je dobila prve čebelarske mojstre, med njimi je tudi Janez Markič, ki se je za izobraževanje za mojstra odločil zato, da bi pridobil novo čebelarsko znanje in si izboljšal možnosti za zaposlitev.

Naklo – V okviru Obrtno-podjetniške zbornice Slovenije že vse od leta 2000 potekajo izpiti za dvainpetdeset različnih mojstrskih nazivov, kot zadnja je bila dana možnost za pridobitev naziva čebelarski mojster. Prvi vpisi so bili mogoči lani, ob koncu letošnjega avgusta pa so na Čebelarski zvezi Slovenije potekali prvi praktični izpiti za pridobitev naziva čebelarski mojster. Vseh osem kandidatov jih je uspešno opravilo, med njimi tudi Janez Markič iz Nakla.

Letos povprečna letina

Janez je v čebelarstvu že približno deset let, a najprej je navezal dobre stike s čebelarji in se izobraževal, šele nato je pred šestimi leti v sadovnjaku v Podbrezjah postavil lopo, kjer je uredil tudi čebelnjak. Začel je s štirimi panji, dve družini sta očitno ušli enemu od bližnjih čebelarjev in sta se sami naselili, eno je dobil kot darilo, eno je ujel kot roj. Največ je imel osemintrideset panjev, trenutno jih ima devetnajst, od tega deset v prevoznem kontejnerju na sotočju Save in Tržiške Bistrice. Pred leti jih je vozil tudi na Primorsko in Dolenjsko, zadnja leta jih ne več, a bo v prihodnje še poskusil. »Letošnja letina je povprečna. V začetku leta je bilo slabo, ni bilo ne medu ne cvetnega prahu, nato je bila suša, zdaj, na jesen, pa je paša odlična,« pravi Janez in dodaja, da je v njegovem čebelarstvu najpomembnejši med, še zlasti gozdni, v ponudbi pa so tudi propolis, kreme, medeno žganje, medeni liker ...

Janez je po izobrazbi elek­tro inženir, sedemindvajset let je delal v Elektro Gorenjska in nato pet let učil v Tehniškem šolskem centru Kranj, pred tremi leti je zaradi zmanjšanja vpisa dijakov ostal brez redne zaposlitve. »Iščem službo, a pri dvainpetdesetih letih ni velike možnosti. Na elektro področju je velika zasičenost s kadri, večjo perspektivo vidim v čebelarstvu, v živilski indus­triji. Lahko bi poučeval v čebelarski šoli, ki je v ustanav­ljanju,« pravi Janez, ki se po tem, odkar je brez službe, še več ukvarja s čebelarstvom, saj mu je to postalo pomemben vir za preživljanje.

Končal tretjo srednjo šolo

Za izobraževanje, s katerim je pridobil naziv čebelarski mojster, se je odločil zato, da bi poglobil čebelarsko znanje in si izboljšal zaposlitvene možnosti. »Ko imaš čebele, je takoj veliko problemov in vprašanj, ob katerih spoznaš, da bi potreboval še več znanja,« pravi Janez, ki je tudi čebelarski preglednik, »senzorik« medu, član kranjskega in domačega, nakelskega čebelarskega društva, kjer je tudi blagajnik, praporaš in skrbnik pašnih redov. Kot preglednik je »omedel« že veliko čebeljih rojev, med drugim tudi roj na reklamnem »možiclju«, ki v Kranju vabi v gostilno Stari Mayr.

Izobraževanje za pridobitev naziva čebelarskega mojstra je potekalo poldrugo leto, večinoma ob petkih, sobotah in nedeljah, v glavnem v čebelarskem centru na Brdu pri Lukovici, sicer pa tudi na drugih lokacijah. »Pridobil sem veliko koristnega teoretičnega znanja in praktičnih izkušenj,« pravi Janez in dodaja, da je s šolanjem za čebelarskega mojstra končal že tretjo srednjo šolo – poleg čebelarske še elektrotehniško in šolo za športnega pilota. Nabral si je že osemdeset ur samostojnega letenja, a zad­njih šest let ni več aktiven, ker je zanj to postala predraga dejavnost.