Ljubelj, francoskih vojakov grob

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: Tržič / sreda, 18. september 2013 / 10:31

Septembra pred 200 leti so se za vrh Ljubelja spopadli avstrijski cesarski vojaki z Napoleonovo vojsko. Francozi so bili poraženi. V soboto so na vrhu Ljubelja obudili spomin na ta dogodek.

Ljubelj – Združenju vojaških gornikov Slovenije in njegovemu predsedniku brigadirju Janezu Kavarju iz Križev gre zasluga, da prihajajo na dan zamolčane zgodbe in dogodki iz slovenske vojaške zgodovine. Eden takih je bil spopad vojakov avstrijskega cesarja z Napoleonovo vojsko 10. septembra leta 1813 na Ljubelju, v katerem so vojaki avstrijskega cesarstva, med katerimi so bili številni slovenski fantje in možje, hudo porazili Francoze. Zahvaljujoč tržiškemu učitelju Jakobu Peharcu, ki je leta 1885 v Letopisu slovenske matice v nemščini opisal avstrijsko–francoski spopad (trinajst let kasneje je njegove spomine poslovenil njegov učiteljski naslednik Ivan Tomšič), se je spomin na ta dogodek ohranil do današnjih dni. Do doslej javnosti nepoznanega dogodka je prišlo po 11. avgustu leta 1813, ko je Avstrija napovedala vojno Franciji in hotela znova zasesti od Francozov zasedena ozem­lja. Avstrijski cesarski vojaki so pod poveljstvom generala Johanna von Hillerja začeli iz Celovca prodirati proti Ljubelju in naprej do Tržiča. Francozi so dobili ukaz, da morajo znova zasesti Ljubelj. Poveljeval jim je general Belotti. Učitelj Jakob Peharc piše, da je določil 10. september za napad na Ljubelj. Avstrijci so se spretno umikali, postavljali ovire na poteh do dobrih 1300 metrov visokega Ljubelja in prodirajoče Francoze pod vrhom počakali z dobro izur­jenimi strelci, ki so izmenično, v dveh vrstah, streljali na Francoze, na Zelenici pa so četo Francozov tudi ujeli. Napoleonovi vojaki so bili poraženi. Avstrijci niso imeli ne mrtvih ne ranjenih, Francozi pa veliko. Med umikom po Šentanski (danes podljubeljski) dolini proti Kranju so na hitro pokopavali mrtve. Domačini so njihove posmrtne ostanke odkrivali še desetletja po bitki. Čeprav so Francozi hoteli še septembra znova osvojiti Ljubelj in Celovec, jim to ni uspelo. Ljubeljski poraz je bil prehud. Generala Belottija so štajerski brambovci, pretežno Slovenci, pri Šenčurju ujeli, francoska vojska pa je za vedno zapustila Kranjsko in se umaknila v Italijo.

Sobotne svečanosti na vrhu Ljubelja so se poleg vojaških gornikov in njihovega pevskega zbora Gorščaki pod vodstvom Jožeta Tišlerja udeležili tudi tržiški župan Borut Sajovic, predstavniki Slovenske vojske in zastopniki vojaškega veteranskega združenja Khevenhueller – 7. Regiment iz Celovca, s katerim naši vojaški gorniki že nekaj let sodelujejo. V tem regimentu so v letih monarhije služili številni Slovenci. Iz sobotnega nagovora brigadirja Janeza Kavarja je treba poudariti najmanj dvoje. Vojaška zgodovina našega naroda je ponosna in bogata, slovenski vojak pa je vreden širokega in globokega spoštovanja in ni res, da Slovenci nismo vojaški narod, kar so nas deset­letja prepričevali. In drugo. Ljubelj je pomembna točka na zemljevidu evropskih geostrateških smeri, od rimskih časov do Napoleona in Avstrijcev, Maistrovih borcev, Hitlerjevih načrtov s predorom in njegove vloge v osamosvojitveni vojni leta 1991. To bi kazalo bolje izkoristiti.