Pri sladkorni bolezni ubijajo zapleti
Svetovna zdravstvena organizacija sladkorno bolezen opredeljuje kot kompleksno kronično presnovno motnjo, za katero je značilna stalna povišana raven sladkorja (glukoze) v krvi.
Svetovna zdravstvena organizacija sladkorno bolezen opredeljuje kot kompleksno kronično presnovno motnjo, za katero je značilna stalna povišana raven sladkorja (glukoze) v krvi. Nastane zaradi pomanjkanje hormona inzulina in/ali odpora proti njegovemu delovanju. Poznamo dve obliki sladkorne bolezni: tip 1 in tip 2. Pri obeh prihaja do motenj v presnovi ogljikovih hidratov, maščob in beljakovin, kar povzroči okvaro žil, živcev, oči, ledvic in srca. Posebej govorimo o tako imenovani nosečniški sladkorni bolezni, ki se pojavi med nosečnostjo. Na bolezen pa posumimo ob naslednjih bolezenskih znakih: huda žeja, pogosto uriniranje, nehotena izguba telesne teže, težave z vidom, slabo počutje, utrujenost. Sladkorna bolezen sama po sebi ne ogroža življenja, zato pa so toliko bolj nevarni (in smrtni) zapleti, ki jih povzroča. Diabetična retinopatija je denimo glavno vzrok za slepoto pri odraslih. Arteroskleroza je pri sladkornih bolnikih kar štirikrat pogostejša kot pri tistih, ki so zdravi. Diabetes je vzrok za polovico netravmatskih amputacij nog v razvitem svetu. Gangrena je pri sladkornih bolnikih 10- do 15-krat pogostejša kot pri tistih, ki nimajo sladkorne bolezni. Polovica bolnikov z na novo postavljeno diagnozo ledvične odpovedi ima tudi diabetes. Nastanek zapletov pri sladkorni bolezni zelo povečuje kajenje, zato morajo bolniki kajenje opustiti.
Sladkorna bolezen tip 1
Čeprav gre pri obeh tipih sladkorne bolezni za povišan nivo glukoze v krvi, so vzroki za njun nastanek različni. Sladkorna bolezen tip 1 se večinoma pojavi pred 30. letom starosti, najbolj pogosto zbolijo otroci in mladostniki. Gre za avtoimunsko bolezen, pri kateri obrambne celice uničujejo celice v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin. Bolezen se pojavi nenadoma in zahteva takojšnje zdravljenje z inzulinom, ki traja do konca življenja. Pomemben dejavnik tveganja pri sladkorni bolezni tip 1 je dednost: če je sladkorni bolnik eden od staršev, je verjetnost, da bo zbolel otrok, od 2- do 5-odstotna, če pa imata diabetes oba starša, se tveganje poveča na tretjino.
Sladkorna bolezen tip 2
Sladkorna bolezen tip 2 je bolezen nezdravega načina življenja. Običajno se pojavi po 45. letu starosti, povzroči pa jo kombinacija genske nagnjenosti, debelosti in premalo gibanja. V telesu pride do »pešanja« sposobnosti celic za uporabo inzulina, pa tudi slabšega delovanja celic v trebušni slinavki, ki proizvajajo inzulin, kar je sicer v starosti običajni pojav. Količina proizvedenega inzulina se tako manjša, hkrati pa se povečuje odpornost proti inzulinu. Bolezen zdravijo stopenjsko, pri čemer sta zelo pomembni motivacija in disciplina bolnika. Dobro urejena sladkorna bolezen upočasnjuje tako nastanek kot napredovanje zapletov. V prvi fazi zdravljenja se krvni sladkor poskusi uravnavati z dieto, hujšanjem (če je potrebno) in športom. Ko samo s temi ukrepi krvnega sladkorja ni več mogoče obvladovati – kar se lahko zgodi že po nekaj letih, lahko pa nikoli, sledi zdravljenje z zdravili. Ko slednje ni več učinkovito, bolnik preide na inzulin, kar se običajno zgodi po 10 do 15 letih od postavitve diagnoze.