Ta je pa res huda!
Res huda zamisel. Ni moja, hočem jo samo ponoviti in še nekoliko razložiti. Njen avtor je Mehmedalija Alić, rudar, ki je vodil raziskovanje Hude jame. Po njem je napisal pretresljivo knjigo o svojem izjemnem življenju (Nihče, 2013), v katerega sodi tudi poglavje o Hudi jami in v njem je na straneh 159-160 ta »huda« misel. »Želel sem si, da bi jamo povsem raziskali, žrtve prinesli iz jaškov in jih dostojno pokopali. Ob tem bi morali del šeststometrskega rova urediti v spominski prostor. Ker je razmišljanje v takem krvavo oskrunjenem prostoru intenzivno, menim, da je naša moralna dolžnost na takšna mesta voditi šolarje in intelektualce, ki bodo resnično znali doumeti, kaj se je v jami zgodilo, in širiti etične vrednote; da se le ne bi kadarkoli, kjerkoli in kakorkoli ponovil takšen zločin. Naš temeljni cilj in želja bi morala biti čistost, ki smo jo imeli ob rojstvu. Takrat, ko še nismo bili katoliki, pravoslavci in muslimani. Le tako bi se lahko skozi svoje kratko življenjsko obdobje prebili vsaj čim manj umazani, če že ne čisti. Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje.«
Huda ideja je torej ta, da bi Hudo jamo uredili v muzej in vanjo vodili slovenske šolarje. Avtor ideje je res kvalificiran za to, da jo domisli in javno izreče. Nedavno upokojeni rudarski tehnik je poklicni del svojega življenje preživel v rudniških jamah. A delo pod zemljo ni bilo tako hudo, najhujše je doživljal na površju. Petnajstletnega dečka so slovenski rudarski agenti zvabili v Slovenijo, kjer ga je čakalo le malo lepega, po dolgoletnem garanju pa so ga slovenski politiki in birokrati nagradili z izbrisom iz registra državljanov. Najhujše pa ga je v njegovi odsotnosti doletelo v njegovi domovini. Doma je namreč iz vasi, ki leži tik nad Srebrenico in tu so mu v tistih krvavih julijskih dneh leta 1995 ubili oba brata, mati in sestra pa sta morali v izgnanstvo. Genocid v Srebrenici se je zgodil natančno pol stoletja po genocidu v Sloveniji, ironija usode pa je hotela, da je bil prav Mehmedalija izbran za vodjo izkopavanja v genocidni Hudi jami. Še en dokaz, da življenje samo piše zgodbe, ki bi se v domišljiji povprečnega pisatelja sploh ne porodile.
Alićev predlog, ki zadeva naše šole, ponavljam ob začetku šolskega leta 2013/2014. Tisti, ki jih zadeva, ga bodo itak ignorirali, a nič ne de. Ideja je tako huda, da se bo slej ko prej uveljavila. Ob njej ponavljam še misel, ki sem jo pred kratkim zapisal v neki drugi kolumni (v reviji Moja Gorenjska). Pisal sem o visokih obletnicah Partizanske bolnice Franje, ki se zvrstijo do konca tega leta: stoletnici rojstev njenih najvidnejših zdravnikov dr. Viktorja Volčjaka in dr. Franje Bojc Bidovec in 70-letnici začetka delovanja njune bolnice. Franja je muzej že dolgo in če bi ji dodali še muzej v Hudi jami, bi dobili izjemen kontrast in hkrati dopolnjevanje. V Franji in Hudi jami doseže slovenski narodnoosvobodilni boj v letih 1941-1945 svojo najvišjo in svojo najnižjo točko. Ko bi mladi ljudje na kraju samem videli, za kaj je šlo, bi si lahko tudi sami ustvarili avtentično sliko o tej epopeji, ki ima tako kot vsaka velika zgodba svoje vzpone in svoje padce. Zlasti, če gledamo na vso stvar z etičnega vidika. V Franji doseže ta zgodba svoj moralni vrh, v Hudi jami svoje moralno dno. »Sovraštvo je smrtni greh, ljubezen pa upanje in življenje,« je prepričan Mehmedalija Alić. V Hudi jami bi morali pokopati sovraštvo, Franja pa je sama po sebi spomenik upanja in življenja. Res huda, a zagotovo prava kombinacija.