Juhu, šola je tu

Saj vem, da juhu običajno napišemo za počitnice. Nalašč sem ga napisala tudi za šolo. Kajti prepričana sem, da marsikateri starši mislijo tako. Tudi otroke, ki se veselijo šole, bi našli. In če verjamete ali pa ne, se novega šolskega leta veselimo tudi pedagogi. S tem juhu dokazujemo, da šolski prostor ni samo (m)učilnica za pridobivanje znanja, ampak mnogo več. Ta mnogo več je tisti, ki pravzaprav krepi otroke v mnogih veščinah. Socialni stiki, medsebojni odnosi, prilagajanje na spremembe so krasen stranski produkt obiskovanja šole. Otroci imajo vedno manj priložnosti, da se kalijo med vrstniki po naravni poti osvajanja teritorija, vključitve in tudi izločanja. S svojimi odraslimi idejami in s pretirano zaščito jim vse to jemljemo. Vsako butanje s komolcem smo že označili za fizično nasilje, vsaka »koza« je že verbalno nasilje. Malce predaleč smo zapeljali vse te humane projekte in pri tem pozabili, da smo vse to v davnih časih počeli povsem samoumevno in brez velikega vmešavanja staršev. Večina od nas se je znašla v manjših in večjih stiskah, se z njimi soočila in brez velike pomoči staršev smo predelali marsikaj. Odrasli ne moremo niti ne smemo biti otrokovi zaščitniki in partnerji. Otroci potrebujejo v socialnih stikih več otrok kot odraslih. To se potrjuje na vsakem koraku, tako zasebno kot strokovno. Ko gledam otroke, kadar se družijo z vrstniki, je njihova dinamika povsem drugačna kot takrat, ko so z odraslimi. Najbolj se to vidi pri igri. Otroci se igrajo sproščeno in spontano. Pri tem so zelo kreativni in najdejo tudi neobičajne načine igranja. Odrasli se igramo z njimi po odraslo in razumsko. Z otroki sem bila v Tivoliju. Saj veste, za nas z dežele je to še vedno posebno doživetje. Otroci, ki so se igrali z vodo z drugimi otroki, so bili videti veliko bolj razigrani kot otroci, ki so bili s starši. Prvi so bili mokri in se niso za to prav nič sekirali. Drugi so imeli ob sebi starše, ki so gledali tiste mokre hlače, kot da se je zgodila svetovna katastrofa. Prvi so samo bili tam, v tistem trenutku. Drugi so pozirali, da so jih starši fotografirali. Prvi so iznašli še druge načine zabave, drugi se zdolgočaseno pogledovali, kaj bi še lahko počeli. In namesto da bi se sami vključili in tvegali z drugimi otroki, so zanje poskrbeli starši. Ali bi še to, ali greva rajši na druga igrala? Ali ti je tukaj v redu? Kaj bi danes jedel za kosilo? To je veliko preveč vprašanj za otroke. Preveč vodenja in zaščite. Premalo svobode. Tako se otroci navadijo, da zanje poskrbimo starši. Podobne zgodbe vidite na plaži in povsod. Tam na igrišču pa je bil tudi dedek, ki je lizal sladoled. K njemu sta pridrvela vnuka in sta ga vprašala, zakaj ima sladoled. Odgovoril jima je, da si ga je kupil, da tudi on uživa, tačas ko sta onadva na igralih. Rekla sta mu, naj kupi sladoled še njima. Po vseh pričakovanjih (predvsem materinskih) bi človek mislil, da bosta sladoled dobila. On pa jima je mirno odgovoril, da sta denar porabila za plačljive igre, on pa za sladoled. Dobila ga bosta doma, po kosilu. In ne boste verjeli, kaj sta rekla otroka. Najprej ooooh. Potem pa, da je v redu. Lepo je srečati ljudi, ki ne naredijo vsega samo zato, ker je lahko dosegljivo. Marsikdo bi si mislil, saj je samo sladoled. Ampak tako rečemo že skoraj za vsako stvar. Otroci bodo sedaj dobili nove šolske potrebščine. Koliko starih in še uporabnih bomo vrgli stran? Mar ni tudi šolanje dobrina, ki jo imamo. Pustimo tokrat cinizem in se ne ozirajmo na sistem, denar in vse, kar spada v to dobrino. Če pogledamo od daleč, z očmi otroka, ki šole ne bo nikoli videl, pa je to dobrina. Potem lahko rečemo juhu. Kajti v šoli je še vedno več kot dobro poskrbljeno za otrokove fizične in psihične potrebe. Ne uničimo tega s samoumevnostjo. Niti z lahkotnostjo doseženega. Niti z lajšanjem domačih nalog, pisanjem v zvezek in drugimi navadami. Včasih smo še poznali besedo trud. Sedaj pa kaže, da je to postala osovražena beseda tako za otroke kot odrasle. Pa vseeno. Najdimo kaj, za kar se je vredno potruditi, in pokažimo to otrokom. Čeprav je to samo torba, ki jo bo otrok očistil in pripravil za novo šolsko leto.

Zgodilo se je


Gorenjski glas: glasilo osvobodilne fronte za Gorenjsko

Kranj je svečano proslavil stoletnico Prešernove smrti

... V torek, 8. t. m., pa je bila tudi republiška proslava osredotočena na Kranj in sicer na pesnikovem grobu. Te slavnosti se niso udeležili le zastopniki slovenskih ustanov ... 

Pisma bralcev / ponedeljek, 22. november 2010 / 07:00

Nesramno drage dimnikarske storitve

Pred vsako kurilno sezono naročim dimnikarja in serviserja gorilca, saj imam peč na kurilno olje. Najprej dimnikar očisti peč in dimnik, nato pa serviser pripravi peč tako, da je izgorevanje čim boljš...

Objavljeno na isti dan


Škofja Loka / ponedeljek, 3. december 2018 / 22:41

Obnovljeni prostori za dementne stanovalce

Stanovalka oddelka Mozaik Ana Tavčar je v družbi predsednice sveta zavoda in direktorice Centra slepih, slabovidnih in starejših Škofja Loka prerezala trak obnovljenega oddelka.

Naklo / ponedeljek, 3. december 2018 / 22:39

Preplet sv. Jakoba in Franca Pirca

Šestnajsti Pirčevi dnevi so gostili dva poznavalca svetega Jakoba in dva poznavalca Franca Pirca, ob tej priložnosti so tudi blagoslovili novo informacijsko tablo pred cerkvijo sv. Jakoba v Podbrezjah...

Gospodarstvo / ponedeljek, 3. december 2018 / 22:35

Nagradili najboljše tuje vlagatelje

Javna agencija Spirit Slovenija je letos kar tri od štirih priznanj za najboljše tuje investitorje podelila gorenjskim podjetjem, z Gorenjsko pa je povezana tudi četrta nagrada.

GG Plus / ponedeljek, 3. december 2018 / 22:29

»Krepek sprehod« po divjinski Apalaški poti

Jakob J. Kenda je prvi Slovenec, ki je prehodil Apalaško pot. Divjinska pot skozi štirinajst ameriških zveznih držav prek Apalaškega hribovja je dolga 3500 kilometrov in ima kar 142 kilometrov vzponov...

GG Plus / ponedeljek, 3. december 2018 / 22:27

Kalanušar je potoval čez pol celine

Na odmevnem spominskem večeru v Stari Loki so predstavili Spominski zapisnik avstrijskega ujetnika v Rosiji, kot ga je v spomin na veliko svetovno vojsko od leta 1915 do 1918 zapisal Jože Žagar, Kalan...