Pahor ni šel v Rovte
Eden najlepših Marxovih stavkov je po mojem tale: »Hegel pripominja nekje, da se vsa velika svetovnozgodovinska dejstva in osebe pojavljajo tako rekoč dvakrat. Pozabil je pristaviti: prvič kot tragedija, drugič kot farsa.« Na ta stavek sem se spomnil minuli vikend ob dogajanju v Rovtah in okolici. Če je bila državljanska vojna v letih 1942–1945 in krvavi obračun ob njenem koncu velika tragedija, potem je bilo rovtarsko dogajanje 25. avgusta 2013 bolj farsa. General Rupnik in škof Rožman sta bila, ko sta se v vojni postavila na napačno stran, po svoje tragični osebnosti. V primerjavi z njima sta neformalni general Janša in profesor dr. Juhant kot glavna govornika na rovtarski proslavi 70-letnice slovenskega domobranstva bolj farsični osebnosti; tragični pač ne. Farsično so učinkovali tudi domnevni dediči partizanstva, ki so ob cesti iz Logatca v Rovte protestirali proti proslavi in provocirali tiste, ki so se skozi njihov špalir čisto spodobno vozili v Rovte. Tragično ob vsem tem pa je občutje, da se lahko ta zgodovinska farsa kaj hitro sprevrže v ponovno tragedijo. Če bi se družbene razmere pri nas še bolj poslabšale in če bi nekaterim od teh ljudi dali v roke orožje, bi se leto 1945 kaj hitro ponovilo, seveda ne kot farsa.
Glavni krivec, da je tako, je oblast v naši državi. Vse vlade, ki so sledile osamosvojitveni; ta je priredila spravno slovesnost v Rogu, njene naslednice pa so se v teh rečeh samo pretvarjale in se jim izmikale. Gre za to, da še vedno nismo pokopali svojih mrtvecev iz leta 1945. Ti sicer ležijo v svojih jamah, a niso bili deležni obrednega pokopa, kakršen je sicer vsak krščanski in civilni pogreb in kar je temeljno načelo vseh civilizacij in kultur. K pogrebu seveda sodi tudi primeren grob in znamenje na njem. Dokler bomo na državni ravni trupla žrtev še naprej puščali v omarah in bodo ob vsakem odprtju padala iz njih, bodo imele takšne prireditve, kakršna je bila nedeljska v Rovtah, tudi svoj upravičen razlog.
Rovtarski dogodek obžalujem tudi zato, ker sem se svoj čas precej trudil za »rehabilitacijo« besede rovte/rovtarski in za uveljavitev imena Rovtarija – za kulturno pokrajino v trikotniku med Logatcem, Tolminom in Škofjo Loko, na območju, ki je bilo kolonizirano na rovtarski način (krčenja oaz sredi gozda), kjer se govore rovtarska narečja in klekljajo čipke. Ob zadnjih dogodkih pa so tisti, ki jim nasprotujejo, spet cinično pristavljali, da so rovtarski v slabšalnem pomenu in da v Rovte pač sodijo, drugam pa ne.
Obliž na rano vsem, ki nas nedeljska farsa ni nasmejala, ampak bolj užalostila, je bila ponedeljkova orgija ob stotem rojstnem dnevu pisatelja Borisa Pahorja. Ta pač ni rovtar, je Tržačan in svetovljan, »državljan Evrope«. Za zgled pa nam mora biti tudi njegova kljubovalna drža proti vsem totalitarizmom 20. stoletja. (Post)komunisti (post)domobrance obtožujejo, da so kolaborirali z nacizmom. In obratno: domobranci trdijo, da so komunisti kolaborirali s Stalinovim boljševizmom. Pahorjeva veličina pa je v tem, da je kljuboval vsem totalitarizmom. Najprej fašizmu, ki je tlačil Primorce onstran rapalske meje, potem nacizmu, ki ga je (po domobranski ovadbi!) interniral v svoja taborišča, in naposled komunizmu, ki ga je črtil zaradi njegovega javnega razkritja poboja domobrancev (v legendarnem intervjuju s Kocbekom, 1975) in mu za več let preprečil vstop iz tržaškega zamejstva v matično Slovenijo. To je ta svetli zgled: da nisi »naš« ali »njihov«, ampak si sam svoj! Kar pa, žal, zmorejo le redki.
augustin hadelich