Biti novinar, ko je vse računalnik

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / četrtek, 23. junij 2016 / 19:32

Živimo v času, ko se nam ne dogajajo le spremembe, ampak tudi veliki prehodi. Mislimo, da smo še v starih, a smo v resnici že v novih časih, le razumemo jih še ne. Naš sogovornik je dober ravno v tem: v razbiranju znamenj novega … Lenart J. Kučić, novinar in kolumnist Sobotne priloge Dela

Poznamo vas predvsem po vaših člankih v Sobotni prilogi Dela, ki so nam odprli mnoge nove poglede v sodobni svet informacijsko-komunikacijskih tehnologij (IKT) in zlasti usode medijev v teh razmerah. V svojem pisanju se razkrivate kot izrazit svetovljan, hkrati pa vemo, vsaj nekateri, da ste po rodu iz Poljanske doline. Pa nam povejte najprej nekaj o teh bolj domačih rečeh.

»Res je, sem iz Dolenje Dobrave pri Gorenji vasi. Od tam je mama in tam sem preživel svoje otroštvo. Sicer pa smo z vseh vetrov namešana družina, saj je bila mama popotnica in je na morju srečala mojega očeta, ki je bil mornar. Odraščal sem na podeželju, a ne na kmetiji. Preživel sem tipično podeželsko otroštvo, veliko smo bili na prostem, se igrali in potepali. Jaz sem se sicer znašel v generacijski luknji, saj so bili drugi otroci precej mlajši ali starejši. Tudi zato sem postal strasten bralec, a to ni šlo na račun drugih dejavnosti; v enaki meri sem bil igriv in družaben, hkrati pa bralni in pozneje tudi računalniški otrok. To dvoje se ni izključevalo in ta preplet športnega, tehničnega in humanističnega imamo tudi v družini.«

Kolikor vem, zdaj živite v Ljubljani, hkrati pa ste veliko po svetu. Kam vas je oziroma vas še najbolj pogosto zanese na vaših poteh po svetu?

»Ja, v Ljubljani živim od takrat, ko sem po škofjeloški gimnaziji prišel v študentski dom. Nikoli nisem niti razmišljal o možnosti, da bi se v Ljubljano vozil, tako kot velika večina mojih vrstnikov. Tuje mi je bilo, da bi hodil v Ljubljano samo študirat in domov samo spat, hotel sem se dejansko preseliti v mesto. Pa ne zato, ker bi bilo z mojo vasjo kaj narobe. Hotel sem zares doživeti študentsko življenje, se naučiti skrbeti zase, se znajti v novem okolju; vse to je bilo zame pomemben osebni projekt. Šlo mi je za to, da si zgradim svoje okolje, svoja znanstva, se v njih sam znajdem. Zame je bil prihod v Ljubljano začetek novega štetja. Prišel sem iz okolja, v katerem so me poznali vsi, v okolje, kjer me na začetku ni nihče … Kam da me pogosto zanese? Že v gimnazijskih letih sva najprej s prijateljem in pozneje z bratom poleti vsaj za nekaj tednov ušla z nahrbtnikom po svetu. Proračun je bil okrog tisoč mark. Za ta denar si lahko kupil letalsko vozovnico, ki so bile takrat še drage, ali pa se za isti denar kar nekaj časa potepal po Evropi z zemeljskimi prevoznimi sredstvi: avtoštopom, kamioni, avtobusi, vlaki, ladjami in trajekti. Obredla sva res velik del Evrope, od Španije do Grčije, Balkana, Srednje Evrope …«

Kdaj pa ste začeli pisati o teh rečeh?

»V drugem letniku študija sem začel delati kot sourednik pri študentskem časopisu Zofa in že takrat sem začel pisati o prepletanju kulture in tehnologije. Razmeroma zgodaj sem dobil računalnik. Programiranje mi je bilo izziv, saj me je vedno zanimalo, kako se pogovarjati s strojem. Z računalnikom sva bila zato prijatelja že od mojega desetega leta ali še prej. Moj adut pa je bil v tem, da sem hkrati premogel programerska in humanistična znanja, saj med tema dvema področjema še danes zija pravi tektonski jarek. Potem sem po spletu nenavadnih okoliščin prišel na Delo, v uredništvo Infoteha. Takrat je bilo to še novo področje, računalniške korporacije so usvajale naš trg, tudi v medijih je bil še denar in kot novinar si lahko potoval na razne dogodke in predstavitve novosti, na sejme v Hannover, Pariz, London … Imel sem to srečo, da sem že takrat veliko potoval. Študentske oblike prevoza sem zamenjal z letalom in spoznal veliko evropskih letališč in prestolnic. Na poslovnih potovanjih me torej zanaša tja, kjer se tehnologija dogaja. Vsake dve leti se poskušam podati v Las Vegas, kjer je največji sejem zabavne elektronike (CES), vsakih nekaj let se potrudim v Silicijevo dolino (San Francisco, Stanford) obiskat znance in podjetnike. Imel sem srečo, da sem se pred nekaj leti pridružil novinarski odpravi, ki jo je organiziralo ameriško veleposlaništvo in med katero smo obiskali Google, Facebook, Twitter – vse največje internetne igralce. Zadnje čase potujem manj, kot medijski ekspert pa se zadržujem v balkanski regiji, največkrat v vlogi predavatelja, analitika, svetovalca za medijsko problematiko. Manj potujem tudi zaradi družinskih obveznosti. Prvih deset let, zlasti ko sem bil v Londonu in v Angliji, sem bil kar veliko zdoma. Zdaj je obratno, svojo odsotnost skušam čim bolj organizirati in omejiti.«

Domnevam oziroma več kot jasno mi je, da je vaš drugi in dostikrat prvi jezik angleščina. Študirali ste jo tudi na Filozofski fakulteti v Ljubljani iz nje diplomirali. Kako kot Slovenec osebno shajate z dejstvom, da brez angleščine ne gre?

»Sem dvojezičen in imam dva materna jezika, slovenščino in hrvaščino, jezike imam rad, ravnam se po načelu več jih znaš, boljše je. Če bi imel možnosti, bi se jih naučil še več. Prosto po Wittgensteinu: meje mojega jezika so meje mojega obzorja. Ko govorim angleščino, diham in sanjam angleščino, sem v nekem drugem svetu, drugače ga doživljam, drugače ga ubesedujem, drugače se pogovarjam. Enako velja za druge jezike. Takšno komuniciranje v ničemer ne prizadene mojega prvega jezika, ki je slovenščina. Imam jo zelo rad, lektorji me pohvalijo, da gredo moji članki v časopis skoraj taki, kakršne oddam. Nimam občutka, da moja slovenščina kaj trpi zaradi tujih jezikov, ki jih uporabljam, prej nasprotno. Prav med študijem tujega jezika sem se začel zares poglabljati tudi v svoj jezik, spoznavati njegove plasti in strukture. Bolj sem začel ozaveščati njegove posebnosti, ker sem prav zaradi njih lažje usvajal tuji jezik. Tu je moj odgovor zelo preprost: več je več, več ni manj, obzorje ni nikoli preširoko.«

Iz vaše lastne predstavitve izvemo, da ste se novinarsko izpopolnjevali na londonskem Guardianu, študijsko pa na londonski univerzi Goldsmiths, kjer ste tudi magistrirali. Ta (pre)izkušnja je bila gotovo odločilna za vašo strokovno formacijo. Prosim, da nam o njej poveste kaj več.

»Tako kot mi je bilo samoumevno, da se moram iz naše doline prestaviti v Ljubljano, sem ves čas vedel, da bom šel enkrat študirat v tujino. To je bila moja večna želja, pot do nje pa malo daljša. Nikoli nisem hotel biti klasična akademska žival. Po diplomi sem hotel v prakso in v njej sem ponovno naštudiral mnoge reči, ki sem jih prej spoznal le teoretično. Za študij v Londonu pa sem dobil dobro štipendijo. Zakaj sem se odločil prav za London? Podeželja imam dovolj doma, tudi angleški aristokratski podeželski kampusi me niso zanimali. London pa je bil res nekaj več, globalno velemesto in največji možni preskok iz male Ljubljane. Spet mi je bil izziv uveljaviti se v okolju, kjer si v času prihoda še nihče, kjer tvoja predzgodba nič ne pomeni, si le eden od tam živečih sedmih milijonov ljudi. V Ljubljani nisem več mogel iti nikamor, ne da bi srečeval celo vrsto poznanih ljudi. V Londonu sem se naučil preživetja v res velikem okolju; v okolju, kjer se ne moreš sklicevati na zveze in poznanstva, usvojiti moraš nove in povsem drugačne strategije. Na primer: ko se nekam prijaviš, šteje le tvoj nastop, predstavitev v živo, dober vtis med intervjujem. Tisti, ki te sprašuje, ne ve o tebi nič od prej. Šteje le tisto, kar pokažeš v tistem trenutku.«

Guardian, veliko ime na zemljevidu svetovnega časopisja?

»Guardian je bil izredno dragocena izkušnja iz vsaj treh razlogov. Prvi je ta, da v živo srečaš novinarje, ki si jih prej le z velikim spoštovanjem prebiral; kolege, ki imajo dostop do sicer nedostopnih pomembnežev iz politike, znanosti in tehnologije. Ko jih spoznaš, pa potem ugotoviš, da so to čisto v redu in prijazni ljudje. Druga stvar je ta, da sem pri Guardianu ugotovil, da profesionalno nisem nič dosti slabši od njih; če si dober novinar pri nas, če znaš pisati, poiskati vire, če veš, kaj je novinarstvo, si lahko dober tudi kjerkoli po svetu. Glede dodiplomske izobrazbe sem hitro ugotovil, da je dobra, morda v čem celo boljša od britanske. Hkrati pa sem videl, da nam nekaterih reči izrazito manjka: samoiniciativnosti, odgovornosti, znanja, kako samega sebe predstaviti, kako poskrbeti zase tudi sicer. Tega nimamo. Nas vzgajajo v pridne, ne pa v samostojne, pa naj gre za študente, delavce ali kogarkoli. Sam morda pri nas za koga delujem malo preveč samozavestno in lahko shajam brez lažne skromnosti – ja, to je del te angleške šole. Tretja stvar, ki sem se je naučil v Guardianu, je bistveno drugačen sistem in organizacija. Na njihovem kolegiju najdeš vse: od honorarke začetnice, ki je pripravila prvo poročilo s tiskovne konference, do uglednih komentatorjev, katerih poročila se znajdejo na premierjevi mizi, in do urednika, ki je resnična avtoriteta. Uredniki so res uredniki, novinarski specialisti zares poznajo področje. Zelo dobro se ve, kaj kdo dela. Zelo malo je improvizacije, saj je mogoče predvideti tri četrt dnevnih dogodkov in novic, zato se takšne vsebine pripravljajo vnaprej in se tako prihrani ogromno časa. Več pozornosti pa namenijo temu, kako se čim bolje odzvati na nepredvidljive situacije. Ugotovil sem tudi, da so najboljši novinarji v resnici zelo dobri. A ne zato, ker bi bili individualno toliko boljši od nas, ampak zato, ker imajo njihove velike medijske hiše, kot sta BBC in Guardian, veliko institucionalne modrosti. Kar pomeni, da znajo prenašati znanje, poznajo mentoriranje, mlajšim generacijam ni treba še enkrat odkrivati obrti. Če si mlad novinar, te ne bo nihče poslal brez vodstva ali nadzora ne neko nevarno nalogo ali pa na sestanek z nekim prekaljenim lobistom, ker se ve, da te bo ta zlahka zmanipuliral. Zato je na tem nivoju žurnalizma tako kot v diplomaciji zelo jasno, kdo se s kom pogovarja; s kom se pogovarjajo uredniki, s kom specialisti, s kom mlajši novinarji … Z nekim prekaljenim lobistom se bo pogovarjal le zelo izkušen novinar, ki mu bo lahko kos. To so moje londonske profesionalne novinarske izkušnje.«

Kakšne pa imate z londonsko univerzo?

»Študij je bil izredno zahteven in tekmovalen, saj so poskušali iz nas potegniti čim več. V Ljubljani si v Študentu kot bruc izvedel najprej tri glavne reči: kje se dobi vino (v kleteh so ga skrivali hišniki), kje druge substance in kje se je zbiralo največ deklet oziroma fantov – če si bil punca. V londonskem kampusu pa so bila pomembna drugačna tri uvodna spoznanja. Najprej si izvedel, v katere klube in društva se splača vpisati, ker so najboljša povezava za naprej. Nato so ti starejši kolegi povedali, kje se kupi možganski doping, ki ga potrebuješ takrat, ko ti res gre za nohte in moraš delati deset dni po 20 ur na dan, da v roku dokončaš vse obveznosti. Pasti ne smeš, ker ni popravnega izpita, štipendijo pa moraš vrniti, če ne končaš. Na vsakem izpitu imaš tako v glavi še tistih 20 do 25 tisoč evrov, za katere je nekdo moral vzeti kredit. Neuspeh torej ni opcija in živčni zlomi niso bili redki. In tretje: kdo ti bo, če sam ne zmoreš, za velik denar napisal izvirno izpitno nalogo, ki je protiplagiatorski programi ne bodo zaznali kot plagiat. Razlika je torej več kot očitna – pri nas ležernost, tam tekmovalnost in usmerjenost h končnemu rezultatu.«

Zapisali ste tudi, da se raziskovalno ukvarjate s problematiko medijskega lastništva in medijske politike in da ste se v zadnjih desetih letih novinarsko specializirali za spremembe, ki jih prinaša združevanje medijske, telekomunikacijske in informacijske industrije … Kako bi to razložili bolj preprosto in bolj na široko?

»To najlažje razložim s trditvijo, da je danes vse računalnik. Ta je bil najprej ena ogromna pošast v velikih sobah in take računalnike so premogle samo velike korporacije ali univerze. Potem je postal tista škatla z zaslonom, ki smo jo imeli na delovnih mestih in doma. Danes pa je tako rekoč vsaka naprava računalnik: osebni telefon, boljši televizor, tudi v avtomobilih so številni računalniki. To je torej prvo: vse je računalnik. Vse, do česar dostopamo, prihaja do nas v računalniškem jeziku, vse je 1 in 0, vse je digitalizirano. V dvojiškem, binarnem jeziku je mogoče zapisati tako rekoč vse: vsako besedilo, vsako sliko, tudi tale najin pogovor bo zapisan v ničlah in enkah. Prvič se je zgodilo, da vse človeške dejavnosti, likovne, fotografske, glasbene … vsako umsko delo govori isti jezik. Vse platforme se združujejo. Včasih sta bila tisk in knjiga zaradi tehničnih razlogov nekaj čisto drugega kot radio in televizija; prvo je omogočil Gutenberg, drugo elektromagnetno valovanje. Danes sta časopis in radio različna samo še po imenu, sicer pa se v obeh pretaka ista kri – ničle in enke. In to se dogaja povsod. Na borzah, v medijih, v umetnosti, v medosebnih odnosih – tudi najin odnos v tem intervjuju je digitaliziran.«

V vaših člankih izvemo veliko o aktualni situaciji IKT in medijev, vi pa zapišete, da vas zelo zanima tudi spoznavanje zgodovine tehnoloških revolucij, saj verjamete v McLuhanovo modrost, da je za napovedovanje prihodnosti najprej treba razumeti sedanjost … S tem se seveda lahko samo strinjamo. Kdo je bil in kaj nam še pove McLuhan?

»V sedemdesetih letih je kanadski medijski teoretik Marshall McLuhan napovedal nekaj drznih misli za tisti čas. Izražal se je v zelo močnih metaforah. Deniva: medij je sporočilo, medium is the message. Vsaka platforma že sama po sebi vpliva na sporočilo, ki ga prenaša. Gledališče tako ni samo uprizorjena knjiga, ampak razvije svoj jezik. Televizija ni samo posneto gledališče, ampak razvije še svoje posebnosti in forme. Všeč mi je njegova metafora, ki gre takole: Ljudje smo podobni voznikom. Peljemo se v avtomobilu, ki vozi naprej, vendar sveta ne vidimo skozi vetrobransko steklo, saj si sveta pred nami ne znamo predstavljati, čeprav ga imamo pred sabo. Zato smo med vožnjo ves čas zazrti v vzvratno steklo, saj v njem vidimo vse tisto, kar nam je poznano … Le malo ljudi je zmožnih videti naprej in tudi moj ideal je, da bi bil sposoben videti stvari, ki jih imam pred nosom. Veliko je že, če spoznaš ljudi, ki so tega zmožni in se od njih učiš. Prihodnosti ni treba čakati v prihodnosti, ampak je že tu. In tudi sam bi rad bil med tistimi, ki so sposobni videti, kje smo in kam gremo.«

McLuhan je torej »izumil« pojem Gutenbergove galaksije, stoji pa na njenem koncu oziroma na drugem kraju kot njen začetnik. Če je McLuhan sam še v Gutenbergovi galaksiji, potem se samo od sebe postavlja vprašanje, v kateri galaksiji smo mi vsi zdaj. Je to povsem druga galaksija? Že poznamo njeno ime?

»Poskusi poimenovanja: informacijska družba, mrežna družba, virtualna, digitalna, postindustrijska … McLuhan je Gutenbergovo galaksijo videl kot dobo besedila. Toda Gutenbergova doba ni samo tisk, njeno bistvo je linearnost, nizanje sekvenc, ki jih povežemo v zgodbo. Beremo od leve pri desni, stran za stranjo. Enako se dogaja v tovarni za tekočim trakom, kjer delavci iz posameznih kosov po korakih sestavijo celoto. Danes naj bi bilo doživljanje sveta nelinerano, potekalo naj bi v več dimenzijah sočasno, povezuje pa jih hipertekst. Reciva drugače: v Gutenbergovi galaksiji smo tako dolgo, dokler si pripovedujemo zgodbe na način kot do zdaj, epsko, zgodbe z začetkom, zapletom in koncem. To je še vedno tako in to se ne končuje. Bolj me zanima, kakšne zgodbe se bodo razvile in pripovedovale v nelinearni dobi. V več dimenzijah, v več časovnih poljih? Primer take zgodbe je virtualna resničnost pa računalniške igre, vsaj tiste bolj zahtevne.«

Lahko vprašam še drugače: kakšna se vidi z našega konca Gutenbergove galaksije prihodnost tiskanih medijev, tako časopisov kot knjig? Časopisi v času e-bralnikov …

»E-bralniki in knjige sploh niso kaka huda konkurenca, oboje kupujemo bralci, ki nas zanima dobra vsebina. Po zadnjih podatkih prodaja tiskanih knjig spet raste, kar me ne preseneča. Na papirju natisnjene knjige in časopisi so bili v nekem časovnem obdobju pač najbolj priročna oblika za shranjevanje besedila. Zgodbo na 500 straneh je še vedno najceneje natisniti v broširani žepni knjigi, vse drugo je dražje. Vzemiva kočijaža na začetku 20. stoletja – spet metafora – ki obvlada svoj posel. Potem pride avto. Kaj je v tem trenutku ključno za voznika kočije? To, da se vpraša: kaj je moje delo? Moje delo je čim hitreje in čim bolj udobno prevažati potnike po mestu ali iz kraja A v kraj B. Če je kočijaž pravočasno sprevidel, da je avto boljše sredstvo za doseganje tega cilja, ni imel težav, kočijo je zamenjal za avto. Če pa identiteto kočijaža vidi v vzdrževanju kočije, krmljenju in čiščenju konja, bo imel težavo. Novinarji smo zdaj v podobnem položaju kot tisti kočijaž. Sprašujemo se, kateri je najbolj primerni način za prodajo naših izdelkov. Kjer se bodo tiskani časopisi še prodajali, ni problema, drugje jih bodo pač izrinile druge oblike posredovanja sporočil in bomo ustvarjali za nove platforme in tekmovali z računalniškimi algoritmi. Večina ljudi, tudi medijskih, ne razume dejstva, da je vsaka tehnologija najbolj priročna rešitev samo v določenem obdobju, potem pa se mora umakniti novim oblikam. Časopis ni časopis zato, ker je na papirju, ampak zato, ker na ta način nekaj sporoča. Mediji, medijske platforme in materiali bodo samo spremljevalci časov, v katerih bomo.«

Za koga »navijate« vi osebno, za tiskane ali za digitalizirane medije? Oziroma, če postavim vprašanje manj navijaško: kateri so vam bolj pri srcu?

»Odgovarjam enako kot pri jezikih: več je več. Izbiram čisto praktično. Če pogledam po tejle sobi, vidim, da največ prostora zavzemajo knjige in te še vedno berem kot knjige. Že pri revijah sem bolj odprt, nimam težav, če berem lepo postavljeno digitalno revijo na tablici. Nekaj ameriških revij imam naročenih na tablico; kot take pridejo takoj in so veliko cenejše. Vse daljše članke in gradiva si sproti pošiljam ne elektronski bralnik, ne tiskam si dokumentov z interneta … Knjige pa berem v tiskanih knjigah.«

Še dva od vaših naslovov: »Računalniki nas proučujejo bolj pozorno kot mi njih«; »Gospodarji spletnega sveta: kdo bo nadzoroval internet« … Smo res vse bolj nadzorovani?

»Seveda, absolutno. A to ni tisti nadzor kot v nemškem filmu Življenje drugih (Das Leben der Anderen, 2006). Zdaj ne gre za nekdanje agente Udbe, KGB ali Stasija, ki s slušalkami na ušesih poslušajo naše telefonske pogovore, berejo naša pisma in tako naprej. Ne, nadzor je zdaj neoseben, je avtomatiziran, vsako elektronsko sporočilo prebere skozi veliko robotkov, vsak tvoj klik na internetu si shrani in analizira vsaj deset zasebnih korporacij. To ni orwellovski nadzor iz časov totalitarnih režimov, to je nadzor, povezan z novim dojemanjem družbe, kjer je vse izmerljivo. Družbe, ki jo je mogoče upravljati po tehnokratskih načelih, če imaš na razpolago dovolj podatkov. Vse je mogoče natančno izmeriti in se po teh izmerah ravnati, naj gre za odobritev kredita, za odločitve sodnikov, za diagnostiko v medicini … Ideja je ta: če je na voljo dovolj podatkov in če imamo pametne algoritme, ki te podatke obdelajo, dobimo učinkovite odgovore na skoraj vsa vprašanja. Vse je mogoče predvideti, vse optimizirati in narediti bolj učinkovito. Za tak nadzor gre.«

Živimo torej v času, ko smo po eni strani vse bolj nadzorovani (ravno IKT to dopušča), po drugi pa se nekateri ne dajo, zlasti tisti ne, ki jim pravijo »žvižgači«, in tako smo po njihovi drznosti in po posredovanju medijev deležni razkritij, ki jih je zdaj že cela vrsta, od WikiLeaksa do Panama Papersa. Brez žvižgačev in medijev jih ne bi bilo! Kaj nam to pove?

»Problem žvižgačev, mogoče bi bilo bolje žvižgalkarjev, je ogromno nesorazmerje moči med nadzorovalci in nadzorovanimi. Facebook lahko tebe veliko bolj nadzoruje kot ti njega. Facebook ve o tebi ogromno, odvisno od tega, koliko let si že na njem, pozna tvoje družabno omrežje, ve, kaj ti je všeč in kaj ne. Google te, če ga imaš na androidnem telefonu, sledi povsod, kjer hodiš. O tebi izve podatke, ki jih ti sam ne veš. Ti pa imaš komaj kaj vpogleda v Google, nimaš te možnosti. Ne moreš videti, kaj delajo, kako delajo, ne moreš vplivati na njihove poslovne določitve, na to, kaj razkrijejo in kaj skrijejo. Po zakoniti poti ne moreš priti do njihovih poslovnih skrivnosti, njihovi algoritmi so patentirani. Asimetrija je torej ogromna. Na eni strani so država, tajne službe in velike korporacije, ki imajo denar in tehnologijo, s katero pridobijo ogromne količine podatkov o tebi. Hkrati pa imaš ti kot državljan in njihov uporabnik vse manj možnosti vplivati na njihove namere, ne moreš se odklopiti in ne biti nadzorovan. Snowden je razkril, da ti kot državljan ne moreš legalno razkriti neke velike nepravilnosti, zlorabe oblasti in pooblastil. Dobri državljan William Binney (iz filma A Good American, 2015) je poskusil nekaj podobnega kot Snowden, a ni po formalni poti prišel nikamor. Izgubil je službo, začeli so ga preiskovati … Žvižgalkarji opozarjajo na ta simptom – da postajajo tvoji poskusi udejanjanja uzakonjenih državljanskih pravic nezakoniti. To pa je skrajno narobe.«

Konec aprila sem bil deset dni v Stockholmu. V vsakdanjem javnem prevozu, tako v primestnem vlaku kot v metroju in v mestnih avtobusih in tramvajih, me je najbolj presenetilo dejstvo, da tako rekoč vsi kar naprej nekaj počenejo s svojim mobijem ali ta malim računalnikom. Ne vem, kaj vse: berejo, pišejo, mejlajo, esemesajo, surfajo po spletu … Še nekaj let nazaj bi rekel, da so obsedeni in zasvojeni, zdaj vidim, da pravzaprav le racionalno porabljajo čas vožnje …

»Ja, seveda. Vsak novi medij sproži novo moralno paniko. Televizija je bila sprva idealna varuška, potem pa je postala največji sovražnik družine in mladine. Enako velja za računalnike. Starši so jih kupovali, da bi se otroci malo izobrazili, da ne bodo zaostajali za vrstniki, da bodo boljši v šoli, se pripravljali na bodoče poklice … Ko so videli, da jih otroci uporabljajo za računalniške igrice, zmenkarije in razne neumnosti na spletnih forumih, so zagnali halo. A tako pač je. Ljudje potrebujmo čas, da se prilagodimo na nove družbene okoliščine, da se zavemo pasti, da se naučimo novo tehnologijo uporabljati. Na družabnih omrežjih se moraš nekajkrat opeči, potem pa že veš, kaj se sme in kaj ne. Drugače in brez tega ne gre. Glavni problem, ki ga vidim v teh napravah, je ta, da so hudi uničevalci dolgčasa – tistega žlahtnega dolgčasa, saj ga gotovo še poznate – ko nimaš česa početi in ne veš, kaj bi sam s seboj – in potem začneš razmišljati in fantazirati … Te nove naprave pa omogočajo, da zmeraj nekaj počneš: pogledaš mejle, pa na uro, kaj je novega na fejsbuku, zaženeš igrico … Sam skušam načrtno ohranjati možnost, da sem še zmeraj pozoren na svet okoli sebe. To je pomembno tudi v novinarstvu, več ko je ljudi on-line, več stvari vidiš, ko se izklopiš.«

Poglejva še malo po Sloveniji. Pred leti ste napisali članek z naslovom: »Slovenija živi v oblakih, a ne računalniških«. Že naslov pove veliko, vi pa lahko še kaj več?

»Slovenija v zadnjih 15 letih veliko govori o digitalni in informacijski družbi, naredi pa bolj malo. Politika se za to ne zanima. Nismo še v času, ko bi bil politik lahko izvoljen ali pa bi izpadel na e-temah. Redki so primeri, ko se politika malo zmiga (kot se je ob sporazumu ACTA) tudi v teh rečeh. Te še ne prinašajo volilnih točk. Tudi levica je še povsem arhaična, največ govori o novem new dealu, o gradnji novih tovarn, o idejah iz sredine prejšnjega stoletja. A tega sveta ni več in ga ne bo več. Ne vidi pa ta ista levica, da bo zaradi informatizacije in avtomatizacije že v kratkem izginilo najmanj 40 odstotkov delovnih mest. Ko poslušamo naše politike, vidimo, da nimajo pojma, kaj delajo Američani in Kitajci, kje so glavni razvojni poudarki, po njihovem govorjenju v parlamentu nimaš občutka, da smo v 21. stoletju.«

Jeseni 2015 ste bili v pogovoru na MMC RTV SLO kritični do slovenskih novinarskih kolegov, češ: »Novinarji so uslužbenci, morali bi biti firbci.« Lahko to trditev malo bolj razložite?

»Najbolj se čudim, kako je mogoče, da mnogi naši novinarji in avtorji nasploh ne premorejo neke osnovne samozavesti. Do padca berlinskega zidu so novinarje obravnavali kot partijske družbenopolitične delavce, potem pa so kar naenkrat padli med mezdne in prekarne delavce v medijski industriji. Eno in drugo je obupno, ni predpogoj za kakršnokoli poklicno in osebno identiteto in samozavest. Drug problem pri nas je, da se premalo ločuje novinarje od drugih delavcev v medijski industriji. Vsi ti še zdaleč niso novinarji, so le delavci v informacijsko-predelovalni industriji, večina se ukvarja s surovinami in polizdelki, le manjšina pa z izdelki z višjo dodano vrednostjo. Za te potrebuješ veliko surovin in kar nekaj obrtniškega znanja. Sam nisem postal novinar zato, da bi bil novinar z diplomo, imel novinarsko izkaznico in te reči. Novinar sem rad, tudi zato, ker lahko potujem, spoznavam nove reči in ljudi, nisem v rutini. Nikoli natančno ne vem, kaj me čaka, včasih se moram v nekaj tednih kar dobro poučiti o področju, o katerem nisem prej še skoraj nič vedel. Zanima me vse. Hudo je, če si v tem poklicu in nimaš te želje po novem, če se čutiš predvsem lojalnega nekemu ideologu, podjetju, stranki, ne vem še čemu. Vse, kar omejuje ta zdravi firbec, željo po postaviti še eno vprašanje, še en zakaj več, prebrati še eno knjigo več, vidim kot oviro. Težko si predstavljam človeka, ki je v tem poklicu in nima te ambicije vedno narediti še koraka več. Te reči sem lani pripovedoval kolegu Slavku Jeriču v njegovem podkastu Številke. Pred očmi sem imel tiste ljudi, ki sedijo v programskem svetu RTV Slovenija, o televiziji pa vejo samo to, da je tista reč v dnevni sobi. In potem ti ljudje novinarjem in urednikom dopovedujejo, kaj bi morali delati, nekateri novinarji pa jih vzamejo zares in o tem celo poročajo. To mi je nepredstavljivo. Nobenemu politiku ne dopustim, da bi mi razlagal, kaj je novinarstvo. Politik ima seveda lahko svoje poglede, v parlamentu lahko spreminja medijsko zakonodajo in z njo moje delovne pogoje, a zato še ni avtoriteta v mojem poklicu.«

Kako komentirate posebno izkušnjo Gorenjskega glasa, ki je, kot pravijo, prvi od večjih slovenskih medijev, ki je v procesu lastninjenja pristal v večinski lasti zaposlenih in nekdanjih zaposlenih. Medij kot zadruga?

»To je redka alternativa in jo pozdravljam. Na Večeru so o tej možnosti precej govorili, na Delu so nekateri o njej bežno premišljevali. Tu je neka ironija. V prvem valu lastninjenja so pred dvajsetimi leti novinarji in drugi zaposleni postali večinski lastniki vseh medijev, potem pa so jih razprodali. O tem, ali je medij v lasti zaposlenih dobra ali slaba rešitev, nimam dokončnega odgovora. Dobra je morda za manjše medije, ker poveča lojalnost, poveča pripravljenost ljudi, da so pripravljeni več delati. Hkrati postane tak medij kapitalsko šibkejši, manj možnosti ima pritegniti dodatne vlagatelje. Možnosti medijske zadruge so zato omejene. Kombinacija tiskanega tednika in on-linea v lastništvu zaposlenih obstaja v Evropi v nekaj primerih. Težko pa si predstavljam večjo medijsko korporacijo, organizirano po načelu zadruge. Ne vem, kaj bi se zgodilo z vodenjem, ni mi znano, da bi bil po svetu dejansko kak tak primer. Guardian je sicer v lasti medijskega sklada, a je še zmeraj organiziran kot medijsko podjetje, čisto korporativno.«

Skleniva s članki, s katerimi ste začeli svojo novinarsko pot – najprej ste, če prav vem, pisali o fotografiji. Kako komentirate nove uspehe slovenskih fotografov: Srdjan Živulović, Matic Zorman, Andrej Tarfila …

»Res je, začel sem s fotografijo. In ne boste verjeli: ravno v ponedeljek sva z Markom snemala podkast s fotografi Zormanom, Krivicem in Žnidaršičem, ki so bili nagrajeni na prestižnem fotografskem natečaju World Press Photo. Joco Žnidaršič je povedal, da so letošnje nagrade predvsem posledica dejstva, da je neka velika kriza prišla k nam. Naši fotografi so popolnoma primerljivi z najboljšimi tujimi in svetovnimi, razlika je samo v tem, da nimajo pogojev za delo. Nihče jih nikamor ne pošlje, sami morajo financirati, če hočejo delati kakšne večje zgodbe. Z begunsko krizo, ki se je lani jeseni preselila tudi k nam, smo padli v fokus svetovnega dogajanja. Naši fotografi, zlasti Zorman in Živulović, so se pravočasno in profesionalno odzvali ter bili za to tudi nagrajeni. Torej: naši fotografi so dobri – če jim daš možnost delati velike zgodbe, jih bodo kot take dobro naredili. Dejstvo, da jih slovenski mediji in uredniki ne razumejo in jih nočejo nikamor poslati, jih ne odvrne od njihovega dela. Če hočeš v Sloveniji uspeti, moraš to narediti sam in kljub oviram – namesto da bi več uspeha zagotavljali že institucionalno, z dobrimi delovnimi pogoji in podporo. Zakaj mora biti uspeh v Sloveniji skoraj zmeraj posledica nore vztrajnosti posameznikov?! Namesto da bi bilo obratno: da bi dobre rezultate zagotovili z ustvarjanjem dobrih pogojev za delo. Sicer pa velja v Sloveniji enako tudi za druga okolja in poklice.«

Se strinjam. Spoštovani kolega in dragi rojak, najlep­ša hvala za te izčrpne odgovore. Iz njih je tudi meni – in bo, upam, tudi marsikateremu od najinih bralcev – bolj jasno, kaj se nam dogaja v informacijskih in komunikacijskih rečeh, na koncu Gutenbergove in na začetku virtualne galaksije …