Živi za glasbo

Besedilo: Samo Lesjak
Kategorija: Razvedrilo / ponedeljek, 19. avgust 2013 / 12:16

Glasbeni oboževalci, navdušenci oziroma fani večino prostega časa namenijo svojim najljubšim glasbenikom ter z njimi dihajo na vsakem koraku. Mednje sodi tudi mladi Julij Koporec iz Predoselj, čigar življenjska pot je povsem prepletena z glasbo.

Prav gotovo predstav­lja glasba za vse nas eno izmed najpomembnejših komponent našega življenja. Kot stalna sprem­ljevalka ima namreč glasba v vseh kulturah in zgodovinskih obdobjih pomembno vlogo ne le pri posameznikovem umetniškem udejstvovanju, temveč je tudi osnovni temelj njegovega celostnega živ­ljenjskega nazora ter posledično tudi družbenega ustroja nasploh. Ne glede na zvrst predstavlja glasba nekaterim morda zgolj priljub­ljen način preživljanja prostega časa, spet drugim prijetno sprostitev med vsakdanjimi opravili. Obstaja pa tudi skupina ljudi, ki jim glasba pomeni še več kot to: glasbeni oboževalci oz. fani so tisti, pri katerih je glasba prerasla status najljubšega hobija, marveč jo dojemajo kot lasten način življenja, pa naj gre za izšolane glasbenike ali pa vsakdanje oboževalce zgolj določene glasbene zvrsti.

Mednje gotovo sodi tudi triindvajsetletni Julij Koporec iz Predoselj, čigar življenje je že od malih nog vpeto v glasbeno sfero. Kot zaprisežen poslušalec ne zamudi nobenega koncerta svojih najljubših skupin, kot glasbenik pa se v njej tudi aktivno udejstvuje. »Z glasbo sem se začel spoznavati že na začetku osnovne šole, ko sem obiskoval nižjo glasbeno šolo v Kranju. Pod mentorstvom Nade Kos sem se tam naučil osnovne glasbene teorije, vsak teden pa sem hodil na ure klavirja ter sodeloval v šolskem pevskem zboru,« se prvih resnejših stikov z glasbeno platjo odraščanja spominja Julij. »Prve zvrsti, ki sem jih takrat bolje spoznal, so bile glasba klasičnega, baročnega ter romantičnega obdobja. Še sreča, saj mimo klasične glasbe, ki je osnova za vse zvrsti, ki so se do danes razvile, v glasbeni šoli oz. pri glasbi nasploh preprosto ne gre. V tistih letih je mogoče še nisem niti dobro razumel, vendar mi je bila kljub temu pri srcu in je pomembno vplivala na mojo nadaljnjo glasbeno pot.«

Druga pomembna prelomnica na Julijevi glasbeni poti se je zgodila v njegovih srednješolskih letih, ko je prek prijateljev dodobra spoznal rokovsko glasbo, ki ga je popolnoma zasvojila. Glasba skupin, kot so Guns’n’Roses, Rolling Stones, AC/DC ter domačih Big Foot Mama in Siddharta, ga je s svojo čarobno preprostostjo ter obenem neskončno kompleksnostjo povsem prevzela. Začel se je udeleževati vseh mogočih koncertov in tako v živo na delu videl glasbene zvezde skupin, kot so Iron Maiden, Metallica, Rammstein, Saxon, Roger Waters, Joe Satriani, Steve Vai in mnogi drugi, pod mentorstvom priznanega glasbenega učitelja Anžeta Vidica pa je za kitaro poprijel tudi sam. Ker je oboževalec kitarista Slasha iz zasedbe Guns’n’Roses, si je zaželel prav njegov model kitare Gibson Appetite for Destruction, po katero se je odpravil v London. Še bolj motiviran tako sedaj že tretje leto igra kitaro, nastopil pa je že tudi na nekaj lokalnih koncertih s skupinami iz okolice Kranja.

»Spoznal sem tudi domačo skupino Success, pri kateri je moja vloga oboževalca kmalu prerasla v vlogo koncertnega menedžerja, tako da sem imel priložnost spoznati glasbo tudi po tej plati,« pravi Julij, ki so ga kitarski rifi Nejca Ušlakarja še bolj navdušili nad Slashevim stilom. »Ker sem si ga seveda želel videti v živo, sem se odpravil v Avstijo na festival Nova Rock. Po briljantnem koncertu sem dal zloženko iz albuma kar Slashovemu tonskemu mojstru in dva tedna kasneje me je doma pričakala pošta iz Francije z njegovim podpisom! Še bolj pa me je navdušilo srečanje z njim po koncertu v Ljubljani – kratek pogovor z njim je odtehtal večurno nočno čakanje v sibirskem mrazu.«

V posebno zadovoljstvo mu je bilo tudi srečanje z domačimi glasbenimi idoli, npr. z Gregom Skočirjem iz zasedbe Big Foot Mama ali s Tino Marinšek iz skupine Tabu. Julij tako pooseblja več plati pristnega glasbenega navdušenca, ki se poleg tega tudi potrudi z vsakega koncerta napisati reportažo, opremljeno s številnimi fotografijami. Glasbenemu načinu življenja bo, kot pravi, ostal zvest tudi v prihodnje. »Zadnje čase se večkrat dobimo s kolegi in skupaj naredimo ‘jam session’, kar je hkrati odlična vaja, ker se drug od drugega marsikaj novega naučimo. Kdo ve, morda pa iz tega kdaj nastane tudi kakšna skupina.«