Ura resnice

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 29. julij 2013 / 11:52

»Povabili so nas nekaj članov DSP-ja, da pripravimo proslavo ob Cankarjevi rojstni letnici. In šli smo na Vrhniko. Če se temu lahko tako reče, ker smo se vsaj nekateri tako opotekali, da ni bilo za nikamor. Zdi se mi, da sva prednjačila z Danetom Zajcem, z njim v zvezi se pa spomnim še Katarine Marinčič, ki sva jo dobila na piko. Ženska pač, pa nič slabega o njej, in naj mi oprosti, da jo sploh omenjam, kot tudi njen soprog, ki je bil takrat navzoč. Upam, da sta še skupaj, toda že on naju je tako zabodeno gledal, kot da ne bi vedel, kje se ga glava drži, ko sva z Zajcem rinila v njo. V koga pa naj bi, če je bila med nastopajočimi edina ženska. Saj ni bilo prvič. Enkrat sva skupaj brala v Novi Gorici. Tistega nastopa sem se spomnil, ker je bil navzoč, mislim, bral je, tudi Ivo Svetina, ki sili v ospredje. Takrat je bil še razposajen fant. Vinsko seveda in tudi na druge načine, moral pa bi ob tej priliki navesti, da sem bil takrat edinkrat, recimo na branjih, v družbi Edvarda Kocbeka. Da o mladem Kocbeku ne govorimo. O njem bi se pa lahko razprostrlo posebno poglavje, toda to ni namen teh stavkov. Ga pa prisrčno pozdravljam, bil pa je v tisti družbi tudi Dane Zajc. Bil sem še rosno mlad in gledal sem ga. Ko je brala Ifigenija Zagoričnik, se ni mogel zadržati. Med vsako besedico, ki jo je izrekla, da ne rečem med verzoma, ker brala naj bi pesmi, je iz Zajca padlo: 'Pofukaj me!' Seveda je bil vinsko razpoložen, prekleto pijan, kdo pa ni bil, razen starejšega Kocbeka morda, in nikoli se ne bom otresel občutka, da je Ifigenija Zagoričnik brala izredno dolgo in kot da bi lahko brala ves dan, vso noč, le da bi slišala iz občinstva med svojimi vzdihi vzdih Daneta Zajca, ki se ni spreminjal in je bil eden in isti. 'Pofukaj me!'«

Milan Kleč je pravi posebnež med slovenskimi pesniki in pisatelji. Te smo navajeni soditi po njihovih delih, ob tem pa so nas zmeraj zanimale tudi podrobnosti iz njihovega življenja, zlasti tiste bolj žgečkljive. Klečeva knjiga se bere kot ura anatomije, ponuja nam vpogled v anatomijo življenja zdaj ali še nedavno živečih literatov in drugih oseb, ki krožijo v orbiti slovenske literature. Ura anatomije postane ura resnice, razkriva nam, da naši literati niso kaka posvečena duhovna bitja, kakršne so nam nekoč slikale učiteljice v osnovni šoli. So bitja, ki tudi seksajo, se pri državnem koritu grebejo za razne podpore, štipendije, knjižnična nadomestila, točke in nagrade … Knjigo je ilustriral Marko Derganc.