Kuga se vrača

Besedilo: Dr. Jurij Kurillo
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 4. december 2017 / 18:50

Ta nevarna nalezljiva bolezen še vedno ogroža zlasti nerazviti svet.

»Kuge, lakote in vojske reši nas, o gospod!«

Te dni smo izvedeli, da se odpravlja iz Ljubljane na Madagaskar skupina pogumnih študentk medicine in zdravnic, ki želijo uporabiti svoje znanje za zdravstveno pomoč tamkajšnjim domačinom. In prav te ogroža v zadnjem desetletju med drugim tudi zelo nalezljiva bolezen, kuga. Po poročilu Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) je bilo tam od letošnjega avgusta do oktobra 1800 domnevnih in dokazanih bolnikov s kugo, od katerih jih je 127 umrlo.

Kuga? Mar ni to bolezen srednjega veka, ki naj bi pobrala na milijone ljudi? Ne, kuga žal tudi dandanes domuje v različnih deželah sveta. Poleg Madagaskarja je največ obolelih v Demokratični republiki Kongo. Po podatkih SZO so po svetu od leta 2010 do leta 2015 našteli 3248 bolnikov s kugo, od katerih jih je 584 umrlo. Bolezen se pojavlja tudi v Zimbabveju, Vietnamu in Indiji pa tudi na Kitajskem, v Peruju in celo v Združenih državah Amerike v Novi Mehiki, Arizoni, Koloradu, Utahu in Kaliforniji.

Pandemije kuge

Iz dolge človeške zgodovine so nemara bolj znane pretekle pandemije kuge, ki so se pojavile nekako v treh valovih. Prva je bila t. i. Justinijanova kuga, ki je po Evropi razsajala po letu 546 s posameznimi izbruhi kar dvesto let in tako povzročila okoli 25 milijonov žrtev. Druga pandemija, imenovana črna smrt, je prišla iz Kitajske leta 1334 in se je od tam po trgovskih poteh razširila tudi v Evropo. Tam je izbrisala kar cela človeška naselja. Takratne razmere ob kugi v Firencah leta 1348 nazorno opisuje Giovanni Boccaccio v svojem znameniti zbirki novel z naslovom Dekameron (v prevodu A. Budala): »Le malo bolnikov je ozdravelo, skoraj vsi so pomrli po treh dneh. Spričo take potrtosti in bede je v našem mestu malone propadla spoštovana oblast zakonov, tako božjih kot človeških ...« Tretja, sodobna pandemija se je prav tako začela na Kitajskem leta 1860 in je potem prodrla prek morskih pristanišč na druge celine. Da je šlo pri opisanih epidemijah res za kugo, so dokazale najnovejše genetske raziskave, ki so jih v zadnjih letih opravili nekateri arheologi na izkopanih okostjih iz različnih preteklih obdobij.

Kuga tudi v Kranju in Škofji Loki

Kuga ni prizanesla niti našim krajem, saj jo omenja že Valvasor v svoji Slavi vojvodine Kranjske. Kakor piše v svojem temeljitem delu Kuga na Slovenskem dr. Vladimir Travnar, je »veliko umiranje« v dolgih stoletjih mnogokrat prizadelo tudi področje današnje Slovenije, ko so bila izbrisana cela naselja od Štajerskega do Tolminskega. Tako je denimo kuga razsajala tudi v Kranju v letih 1553, 1557, 1625 in 1627, v Škofji Loki pa leta 1580 in 1582. Za pomoč so se ljudje zatekali tudi k »nebeškim silam« in so zato nastale mnoge cerkvene zgradbe in kužna znamenja. V Kranju so sezidali že leta 1478 na Pungertu cerkev, posvečeno kužnim patronom sv. Roku, sv. Boštjanu ter sv. Fabjanu. V njej je pozneje ustvaril zelo zgovorno sliko bolnice in otroka s kugo ugledni avstrijski slikar Johann M. Kremser-Schmidt. Zdaj je zaradi varnosti prekrita in žal nedostopna obiskovalčevemu pogledu.

Pa še ena zanimivost ob letošnjem letu protestantizma: ko so leta 1530 verniki iz Loke pri Zidanem Mostu hoteli sezidati cerkev sv. Roku in sv. Sebastijanu v zahvalo obvarovanja pred kugo, se je temu uprl njihov župnik Primož Trubar, ki je imel kot protestantski simpatizer čaščenje svetnikov za praznoverje. Kapelico so protestanti pozneje celo zažgali.

Odkrili povzročitelja, nato še zdravilo

Kuga se kaže v treh bolezenskih oblikah: kot bubonska kuga z močno otečenimi bezgavkami, kot septična in kot najtežja, pljučna kuga, ki lahko nastane tudi po kapljični okužbi. Pri vseh oblikah je bolnik izredno močno prizadet z visoko temperaturo in motnjami zavesti ter okvarjenim delovanjem različnih notranjih organov. Smrtnost je lahko tudi devetdesetodstotna. Posebno pomembna je najstrožja izolacija bolnika, kar pa so zdravniki izvajali že ob epidemijah v preteklih stoletjih.

Da je človeštvo spoznalo pravo naravo te bolezni, je morala priti doba bakterioloških odkritij konec 19. stoletja, ko sta sodelavec pariškega Pasteurjevega inštituta Alexandre Yersin in istočasno japonski znanstvenik Šibasaburo Kitasato leta 1894 odkrila povzročitelja, bacil, ki se je sprva imenoval pasteurella, nato pa v čast odkritelju yersinia pestis. Yersin je tudi ugotovil, da najdemo enako bakterijo tako pri bolnikih s kugo kot pri okuženih podganah, od koder jo na ljudi prenašajo bolhe. Danes ponekod po svetu ugotavljajo, da lahko preidejo na ljudi okužene bolhe prav tako z divjih glodavcev v narodnih parkih ali pa s psov in mačk, živečih v človeških naseljih. Te zoonoze se je mogoče nalesti tudi s stikom ali z uživanjem okuženega mesa.

Moralo je miniti še pol stoletja, da je znanost odkrila zdravila proti tej smrtno nevarni bolezni. To so bili sprva sulfonamidi, pozneje pa klasični, zdaj pa tudi novejši antibiotiki. Taka terapija mora biti vsekakor zadosti zgodnja, sicer utegne biti bolnikovo življenje še vedno močno ogroženo.