Nikoli ni marala mlajev

Lizika oziroma Elizabeta Poklukar iz Naklega bo jeseni dopolnila sedemdeset let, njen Stane še tri več. Pred kratkim sta zakonca Poklukar praznovala tudi petdeseto obletnico poroke, sosedje in prijatelji pa so poskrbeli, da je njun dan minil pestro.

Lizika je kar naprej ponavljala, da s Stanetom ne bosta praznovala in se v času obletnice celo odpravila na morje z vnuki, da bi datum tonil v pozabo. Pa ni šlo vse po njenih načrtih. Sosedje Marko, Lojzka in Janez so namreč poskrbeli, da je bil njun dan – pa čeprav kasneje, popoln. Uspelo jim je celo, da zakonca Poklukar do tiste sobote zjutraj oziroma petka popoldne, ko so pred hišo postavili mlaj, nista vedela, da se sploh kaj dogaja. Ko pa je bil mlaj postavljen, je Lizika le soglašala, da bosta naslednji dan s Stanetom ob 10.45 napravljena in pripravljena.

Ponju so prišli s tremi zapravljivčki, med katerimi je bil eden za nevesto, drugi za ženina in tretji za muziko. Podali so se na pot mimo Špornovih, kjer je Lizika nekoč služila in nadaljevali do graščine v Dupljah. Po zaobljubi se je slavje nadaljevalo v Strahinju pri Bovavcu, 'sred pota' do tja pa ni manjkala niti šranga. Za glasbeni del so poskrbeli Mlinarjevi iz Besnice.

»Da so mlaj postavili na dvorišče, ko pa sem bila vedno proti temu …,« razneženo pove Lizika ter kar nekajkrat ponovi, kako zelo je bila presunjena nad vsem, kar se je dogajalo tisti dan. In kljub temu, da je želela, da obletnica mine mirno, danes z nasmejanimi očmi pohvali super organizacijo, dobre sosede in se ne more načuditi, da jim je resnično uspelo, da s Stanetom za vsako minuto naprej nista vedela, kaj bo sledilo.

O Robovčevem Stanetu pa smo nekaj malega izvedeli že pred našim obiskom. O njem in njegovi soprogi se je razpisal Janez Črnilec. »Stane je bil zadnji poklicni furman v Naklem in po precejšnem delu Gorenjske. Kot pravi furman je imel lep, močan par konj, za katerega je vzorno skrbel, ter velik, dvajsetcolski voz, na katerega je nakladal po deset in več ton raznega tovora.«

V Železnikih je na primer naložil za dve hiši 'grušta', desk in letev ter jih pripeljal v Naklo naročnikoma. »Samo pod Jelenovim klancem mu je s svojim parom konj strmino pomagal premagati kranjski furman Tavelk Tone. V času velikega razcveta gradnje je s Savskega proda zvozil na tisoče kubikov peska, ga ročno naložil in nemalokrat pri stranki stresel tako, da se je uprl pod 'dero' in jo skupaj s peskom dvignil. Strankam je razvažal premog, ki je prispel na železniško postajo v Naklo. Še na dan poroke je ob 12. uri pripeljal stranki poln voz opeke …,« kar je seveda botrovalo temu, da je na lastno poroko zamudil kar dve uri. Lizika je bila namreč doma iz Ormoža, kjer sta se 6. julija 1963 tudi vzela. Cerkveno in civilno. Spoznala pa sta se na Kmečki ohceti v Naklem, kjer je Stane vozil, Lizika pa je bila natakarica. Njen dekliški priimek je bil Lešničar, rodila pa se je v družini s petimi otroki. Pri skoraj šestnajstih letih je odšla služit v Strahinj k Špornovim. »Zelo dobra družina,« se Poklukarjeva spominja tistih časov. Stane pa je bil rojen v Naklem, v družini z enajstimi otroki. Bil je najmlajši in z Liziko danes živita v hiši, kjer je bil rojen. Gre za skoraj štiristo let staro hišo, da pa je dobila današnjo podobo, je največ zaslužen sin Roman.

Lizka ne prejema pokojnine in še vedno pomaga na eni od kmetij. Stane pa je bil od šestnajstega do šestindvajsetega leta furman, potem pa je zamenjal voz in konje za volan tovornjaka. Prevozil je vso Evropo, videl Irak, Iran, doživel marsikatero zanimivo in mogoče celo nevarno izkušnjo.

V zakonu so se Poklukarjevima rodili trije otroci – Martina, Stanka in že omenjeni Roman, ki so danes že odrasli in imajo svoje otroke. Imata tudi pet vnukov, enega pravnuka in eden je 'na poti'.

Stanetova 'furnga' je dosegla vrhunec leta 1966, ob ukinitvi železniške proge Kranj–Tržič, ko je prevzel odvoz vseh tračnic na trasi od Tržiča do Naklega, ko je v nekaj tednih sam in s pomočjo žene Lizike naložil na voz in s konji v Naklo na vagone odpeljal neverjetnih 900 ton tovora. »Tračnice so bile dolge od osem do trinajst metrov, naenkrat pa je vozil do petnajst ton. Ni danes junaka, v nobenem fitnesu, ki bi bil sposoben ponoviti to garaško delo,« razloži Janez in doda: »Zakonca Poklukar sta najboljša soseda; soseda v pravem pomenu besede. Pripravljena vedno priskočiti na pomoč, ne glede na čas in kraj.«