Folkloristični portreti

Besedilo: Miha Naglič
Kategorija: GG Plus / sreda, 24. julij 2013 / 11:09

»Preden se je dodelala sedanja velika cesta, je šla pot čez Žabjek bolj na levo. Po tej poti so nosili konji dolenjsko in hrvaško vino proti Mirni Peči, njihovi pobožni gospodarji, Gorenjci, pa so korakali še za njimi in molili sv. roženkranc. Po novi cesti pa se vino več ne nosi, ampak vozi. Vozniki kolnejo, trpinčijo živino in počenjajo vse mogoče hudobije in grdobije. Sosebno na Velikem klancu se je izustilo več kletev, nego je na njem kamenja, peska in trave. Bog se strašno žali. Brez dvombe bi bila padla njegova šiba že zdavnaj na poživinjene voznike, ko ne bi prosila zanje čudna nočna procesija, ki jo vidijo včasi, če je mesec, pobožni popotniki. Ta procesija se pomiče po stari poti, spredaj gredo natovorjeni konji, za njimi pa brezštevilna množica po gorenjsko oblečenih romarjev, ki drže v rokah roženkrance. Včasi ali bolj poredkoma, se čuje tudi molitev. Ta molitev potolažuje božjo jezo, da ne stre velikocestnih preklinjalcev in morilcev uboge živine.«

Gornji odlomek je iz besedila Janeza Trdine (Pri pastirjih na Žabjeku), navajamo pa ga po novi knjigi žirovske rojakinje ddr. Marije Stanonik, prve dame slovenske slovstvene folkloristike. Folkloristični portreti iz treh stoletij, Od baroka do moderne – tak je poln naslov njenega dela. Njen namen je bil, da predstavi osemnajst markantnih osebnosti, ki so delovale v zadnjih dobrih treh stoletjih in imajo največ zaslug za to, da se je z njihovim zapisovanjem ohranila slovenska slovstvena dediščina. Če je ne bi zapisali takrat, ko je bila še živa, bi bila danes skoraj zagotovo pozabljena ali pa ohranjena v kaki drugi, manj imenitni obliki. In kdo so ti naši zaslužni »folkloristi«? Nekateri so nam dobro znani (navajamo jih po času njihovih življenj): Janez V. Valvazor, Janez Svetokriški, Urban Jarnik, Anton M. Slomšek, Stanko Vraz, Emil Korytko, Janez Trdina, Stanislav Škrabec, Simon Rutar, Karel Štrekelj. Manj znani so v tem pogledu Peter Dajnko, Marko Pohlin, Anton Murko, Matevž Ravnikar-Poženčan in Matija Valjavec. Še manj so v naši zavesti Viljem Urbas, Gregor Krek in Gašper Križnik. Gregor Krek, denimo, je bil profesor slovanske filologije na univerzi v Gradcu, sicer pa gorenjski rojak iz Četene Ravni na Poljanskem. »Bistri pogled je kazal na učenjaka, njegov glas je bil krepak in daleko se razlegajoč. Vse se je oziralo za njim. Pa mladi Slovenci, poklicani delovati pozneje v prid svoje domovine, so se s ponosom ozirali na ta močni steber vseučilišča …«