Bog snega nagradil Slovence

Besedilo: Jože Košnjek
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. april 2021 / 16:04

Svetovno združenje smučarskih zgodovinarjev (ISHA) iz Amerike je podelilo najvišje priznanje ullr award Združenju vojaških gornikov iz Slovenije za ohranjanje spomina na smučarsko tekmo ameriških vojakov junija leta 1945 na Mangartu.

Konec aprila bo Svetovno združenje smučarskih zgodovinarjev (ISHA) s sedežem v ZDA v enem od ameriških smučarskih središč podelilo priznanje ullr award za leto 2020, ki ga od leta 1993 dalje podeljuje za dosežke pri raziskovanju zgodovine smučanja na različnih področjih, od knjig do filmov. Priznanje se imenuje po skandinavskem bogu snega Ullru. Med dosedanjimi prejemniki so le redki z evropske celine. Dobila sta ga sloviti francoski smučarski as Jean Claud Killy in Smučarski klub Kitzbühel.

Od letos naprej je v tej elitni družbi Združenje vojaških gornikov Slovenije (ZVGS), ki je lani izdalo zbornik ob 75. obletnici edinstvene »v Sloveniji neznane, v Združenih državah Amerike pa pozabljene« smučarske tekme pripadnikov elitne 10. gorske divizije ameriške vojske 3. junija leta 1945 na Mangartu. Zahtevni veleslalom pod Mangartom, ki ga je ob progi spremljalo nad petsto vojakov divizije, od 75 smučarjev jih je je cilj doseglo le 24, je bil nekaj posebnega tudi zato, ker je bila to prva smučarska tekma na evropskih tleh po zimskih olimpijskih igrah v Garmischu leta 1936, na kateri so tekmovali Američani. V diviziji so bila zveneča imena takratnega ameriškega smučarskega in gorniškega sveta pa tudi smučarji iz Evrope, ki so pred nacizmom zbežali v Ameriko. Združenje slovenskih vojaških gornikov ob pomoči Občine Bovec in Slovenske vojske ter njenih struktur poleg izdaje zbornika tudi na druge načine ohranjalo spomin na tekmo na gori »Mt. Manhart« kot so takrat zapisali Američani. Junija leta 2011 je bila organizirana spominska tekma. Septembra leta 2013 sta bili na kraju tekme na Mangartskem sedlu postavljeni spominski tabli. Za lansko 75. obletnico dogodka je bil načrtovan bogat program, vendar ga je epidemija preprečila. Tudi znanstvenega simpozija ni bilo, zato so referati objavljeni v nagrajenem zborniku.

Če bi bile razmere normalne, bi se predstavniki združenja udeležili podelitve. Tako pa bodo z njo povezani le preko spleta. Računajo pa, da bodo na njej predstavniki našega veleposlaništva v Združenih državah Amerike.

Radovednost brigadirja Kavarja

Podelitev priznanja z imenom skandinavskega boga sonca je nadaljevanje zgodbe, ki jo je julija leta 1996 po študiju na vojni šoli ameriške kopenske vojske (US Army War College) začel danes upokojeni brigadir Slovenske vojske Janez Kavar iz Križev. Kot zapriseženi smučar, kar pritiče Tržičanom, je obiskal smučarski muzej v Vailu v Koloradu (Colorado Ski & Snowboard Museum oziroma današnji Winter Sports Museum) in ob slovesu kupil monografijo z naslovom Vojaki na smučeh (Soldiers on Skis) in jo prelistaval ob pivu v bližnjem baru. »V oči mi sta mi padla članek Skiing Mount Mangart (Smučanje na Mangartu), nekaj strani naprej pa faksimile naslovnice glasila 10. gorske divizije ameriške vojske Blizzard z dne 10. junija 1945 s fotografijo postroja 1. bataljona 87. polka 10. divizije na ameriški spominski dan v bovški vojašnici in člankom Prager zmagal na prvi divizijski alpski smučarski tekmi. V drobnem besedilu sem prebral, da je bila to tekma ameriških vojakov 3. junija leta 1945 na našem Mangartu. Kmalu sem spoznal, da sem odkril sled za doslej še popolnoma neznanim poglavjem ameriško-slovenske vojaške in smučarske zgodovine. Začelo se je zanimivo raziskovanje smučarske tekme ameriških vojakov na slovenskem Mangartu, tekme, za katero Slovenci do tedaj niti vedeli nismo, Američani pa so nanjo pozabili,« mi je ob novici o podelitvi priznanja povedal brigadir Janez Kavar in dodal, da je bil Gorenjski glas prvi in edini, ki se mu je zdelo njegovo odkritje vredno objave. »Američani so postali pozorni na naša prizadevanja in so nas sami uvrstili med prejemnike priznanj. Hvaležni so, da sva z Alešem Gučkom za glasilo združenja tudi napisala članka o tej tekmi. V ozadje vsega pa je ameriško zavedanje oziroma spoštovanje svoje zgodovine in ponosa, čeprav se je tekma zgodila na drugem koncu sveta. Tekmovali pa so njihovi smučarji in njihovi ljudje in to radi povedo vsemu svetu,« poudarja brigadir Janez Kavar. »Žal pri nas ni vselej tako. Tako kot je tekma na Mangartu ameriški dragulj v smučarski zgodovini, imamo mi svojega – partizansko smučarsko tekmo 20. in 21. januarja leta 1945 v Cerknem, ko so le nekaj kilometrov stran na fronti še grmeli topovi.« Slovenski raziskovalec zgodovine smučanja Aleš Guček pa je v članku v zborniku o cerkljanski tekmi zapisal, da je leta in leta obiskoval evropske muzeje odporniškega gibanja, pa takega dogodka, kakršen je bil smučarsko tekmovanje v vojnih razmerah v Cerknem, ni našel nikjer.

Bojna pot gorske divizije

Elitna 10. gorska divizija ameriške vojske, s katero je povezano ameriško priznanje slovenskim vojaškim gornikom, je bila na pobudo Charlesa Minota Dola ustanovljena novembra leta 1941 v ameriškem oporišču Fort Lewis v zvezni državi Washington. Aprila leta 1942 so se vojaki, vrhunski smučarji in gorniki, preselili v bazo Camp Hale v Koloradu. Divizija je imela okrog 14 tisoč v najtežjih razmerah izurjenih in opremljenih vojakov. Njen ognjeni krst je bil na otoku Kisk v Beringovem morju, s katerega je pregnala Japonce. Januarja leta 1945 se je divizija izkrcala med Salernom in Neapljem v Italiji in v težkih zimskih razmerah napredovala po Apeninskem polotoku, prebila nemško Gotsko linijo nad Firencami in na severni obali Gardskega jezera zajela dvesto tisoč nemških vojakov z vso opremo. Divizija je v manj kot pol leta bojevanja izgubila skoraj tisoč mož, 3871 pa je bilo ranjenih. V bitki za Trst med zavezniško in jugoslovansko partizansko vojsko je bila divizija po sporazumu iz Devina med zavezniki in jugoslovansko oblastjo 19. in 20. maja prestavljena na demarkacijsko linijo v coni A v Zgornjem Posočju od Robiča in Žage, Kobarida, Loga pod Mangartom, Predela, Rajbla in Trbiža do Pontebe, v kateri so vladali zavezniki. Mangart je bil na območju njenega delovanja. Za divizijo pa vojna še ni bila končana. Sredi julija so vojake peljali na urjenje v Ameriko, od koder naj bi šli v boje z Japonci na Pacifiku. Tam vojne še ni bilo konec. Končali sta jo atomski bombi, za vojake 10. divizije je zavladal mir.

Aleš Guček je ob tem zapisal zanimivo primerjavo. »Ko so vojaki 10. gorske divizije slekli uniforme, je večina sodelovala pri nastajanju številnih novih smučarskih središč v Ameriki. Ko so slovenski vojaški gorniki (partizani) prenehali vojskovanje, so postavili temelje tovarni Elan.«