Pet romanov letošnje Fabule

Festival Literature sveta Fabula bo letos potekal od 8. maja do 6. junija. Festivalska knjižna zbirka prinaša pet romanov, ki so izšli v zbirki Žepna Beletrina.

Festival Literature sveta Fabula je že skoraj dve desetletji (od leta 2003) eden pomembnejših literarnih festivalov v Sloveniji in širši regiji in je doslej gostil številne ugledne sodobne literate. Koncept festivala se je ves čas razvijal in izpopolnjeval, danes pa temelji na premišljenem kuratorskem delu, ki si vsako leto prizadeva izbrati pet avtoric in avtorjev, ki že veljajo za književne klasike ali pa so v zadnjih letih s svojim delom izrazito zaznamovali svetovno literaturo. V sklopu Fabula Hub festival pozornost namenja tudi perspektivnim, uveljavljajočim se imenom, poleg literarnega pa je tu še teoretski fokus, ki vsako leto raziskuje novo relevantno družbeno temo – letos bo ta Prihodnost = Privilegij?, ki bo prinesel dva med seboj raznolika dogodka Razpadle države, razgrajene skupnosti? in Misliti skupnost prihodnosti?

V festivalski knjižni zbirki je že izšlo pet romanov avtorjev, ki bodo v maju tudi gostje pogovornih večerov na Festivalu Fabula. Prvega pričakujejo enega najprepoznavnejših sodobnih ruskih pisateljev Vladimirja Sorokina. V romanu Opričnikov dan, prevedla ga je Andreja Kalc, nas popelje v Rusijo bližnje prihodnosti, v obdobje politične obnove, ko je ponovno vzpostavljena monarhija. Njeni stebri so samoodločba, pravoslavje in tradicija. Na Rdečem trgu sežigajo potne liste in iz države izganjajo diplomate. Edina država, s katero Rusija ostaja v stiku, je Kitajska. Gre za postmodernistično fikcijo, ki se prepleta z elementi distopije, satire in sovjetskih motivov.

Italijanska pisateljica in prevajalka Claudia Durastanti se predstavlja z romanom Tujka. Gre za zgodbo o odraščanju z gluhimi, čustveno neuravnovešenimi in deprivilegiranimi starši, s katerimi se pripovedovalka premika skozi življenje: od otroštva v italijanski emigraciji v New Yorku in obubožani južnoitalijanski Bazilikati do študija in intelektualnega ter umetniškega razvoja v Rimu in Londonu. A Tujka ni le intimna, pač pa tudi generacijska pripoved mlade ženske, rojene sredi osemdesetih let, ki se je pred neznosnostjo vsakdana zatekala v glasbo, filme in umetnost ter si tako nadela oklep, ki ji pomaga prebijati se skozi sedanjost. Roman je prevedla Vera Troha.

Roman Nebesna telesa omanske pisateljice Džohe Alharti je večplastna zgodba o pričakovanjih družine in družbe, na katera se ljudje različno odzovemo: nekateri z uklonitvijo, drugi z odporom. V ospredju pripovedi so tri sestre ter njihove odločitve za zakon in negovanje ljubezni. Maja se poroči, zato da bi hitreje pozabila na prvo zaljubljenost, in svoj zakon spremeni v čustveno emigracijo; Asma se poroči racionalno, z moškim, v katerega ni zaljubljena, a ve, da sta oba zmožna razvijati ljubezen; Havla pa se poroči iz zaljubljenosti, za katero je jasno, da bo prinesla nesrečo, a jo je v imenu predstave o romantični ljubezni pripravljena sprejeti. To je prvi roman avtorice, preveden v angleščino, v slovenščino pa ga je prevedla Barbara Skubic.

Britanska pisateljica in dramatičarka Deborah Levy v središče zgodbe romana Mož, ki je videl vse postavi Saula Adlerja, ki leta 1988 prečka Abbey Road v Londonu in ga pri tem zbije avto. Na videz se mu ne zgodi nič: obišče svoje dekle, umetnico Jennifer Moreau; seksata in se razideta. Kot zgodovinar Saul nato odpotuje v Vzhodni Berlin tik pred padcem zidu, kjer se začnejo v nenavadnem deliriju prepletati marksizem, erotika, krivda in popkultura, v središču pa stoji vprašanje, kaj vse smo pripravljeni spregledati, da bi bili pred sabo – in pred Zgodovino – videti kot ljudje, kakršni želimo verjeti, da smo. Kolikšno škodo s potlačitvami delamo sebi in kolikšno ljudem okoli sebe? Roman je prevedel Jernej Županič.

Roman Utrujenost materiala češkega avtorja Mareka Šindelke v prevodu Nives Vidrih je presunljiva zgodba o begunstvu, o begu od doma, razdejanega od vojne, ter poti skozi neznano in sovražno ozemlje. Poetični jezik upoveduje zgodbo bratov, človeških senc na obrobju družbe, ki v svetu, v katerem vladata surovost ter odklonilen odnos do drugačnih, do življenja tujcev, izgubljena iščeta varno zavetje ter drug drugega. Ob prepletanju njune bolečine, tesnobe, strahu se potapljamo v univerzalno podobo človeške izkoreninjenosti, odtujenosti medosebnih odnosov ter razbiramo metaforo današnje Evrope, ki spominja na delovni stroj, neskončen proizvodni cikel. V njem vsi postajamo zgolj številka, reducirana v material in statistiko.