Eros, philia in agape

To so tri besede, tri sestre, ki so v stari grščini pomenile ljubezen. Vse tri so rade skupaj. Ena sama je hitro osamljena in pomanjkljiva. Eros je ime za vzneseno, telesno ljubezen, od katere imajo največ sveže zaljubljeni pari. Da eros gori in ne izgori, je potrebno nekaj polen, ki se jim reče bližina, razumevanje, spoštovanje. V nasprotnem primeru postane eros športna dejavnost, za katero ne potrebujete osebnega trenerja. Philia pomeni ljubiteljstvo do kakšne stvari. Ni ravno ljubezen, je pa skoraj ljubezen. Filatelisti imajo radi znamke, filantropisti so človekoljubi. Nekateri imajo radi golobe, drugi so zbiralci kovancev. Nenavadni ljudje so na preži za posebnimi zbirkami, iščejo zobe, plinske maske ali bolhe za svojo zbirko. Vsem je skupna simpatija do nečesa ali nekoga. Včasih postane ta strast do nečesa naporna. Obsedeni od stvari nekateri pozabijo na človeka. Agape je tretja sestra in predstavlja ljubezen do bližnjega, sočutje, empatijo, pomoč. Šteje za resnično ljubezen in se kaže v mnogih oblikah.

Ljudje smo radi ljubljeni in ljubimo. Vse tri sestavine so pomembne za celoto o ljubezni. Problem nastane, če si ljubezen vsak predstavlja po svoje in si iz teh predstav ustvari sličico, ki jo želi živeti. Razlika med našimi predstavami in med realnostjo je tista, ki dela konflikte, povzroča bolečino in stisko. Ko ljudje to spoznamo, se je potrebno odločiti. Ali živeti naprej v iluziji ali se soočiti z realnostjo. Večina ljudi ostane rajši v iluziji. Sprašujem se, zakaj pride do tega, saj vendarle vsi odraščamo v realnosti. Če nam realnost v otroštvu ni všeč, začnemo nehote zidati gradove v oblakih in svojo predstavo o tem, kako naj bi naša ljubezen izgledala. To so otroške, naivne predstave, iz katerih se pišejo zgodbe mladih deklet, ki iščejo princa na belem konju. Takšnega, ki jih bo osrečil, jih brezpogojno ljubil in se z njimi postaral. Če se v tej zgodbi nekdo spremeni nazaj v krastačo, je ljubezni konec. Ampak, ali nismo v realnosti vsi krastače in ne princi ter princese? Če bi videli bradavice ljubkih krastač že prej, bi nas manj bolela spoznanja o realnosti.

Beg v iluzijo je najbrž najbolj pogost beg človeštva. Zato nekateri rajši ostanejo pri telesni ljubezni in nikoli ne predajo srca. Telo, ki se preda, je samo telo in v tem ni ljubezni. Tudi v odnosih postane spolnost prevečkrat orodje ugajanja, kupčevanja in pogajanja. Zakaj bi s tem sploh trgovali? Ker smo to vzeli za orožje za dosego nečesa, ne pa za posvetilo ljubezni.

Jesper Juul je v enem izmed svojih predavanj lepo povzel, kakšne težave imamo pri tem. Že s tem, ko se odločamo, ali bi imeli spolne odnose ali ne in zakaj bi jih imeli, postavljamo merila za ljubezen in pogoje, ki naj bi bili izpolnjeni. Ampak Juul je govoril o tem, kako težko se sporazumemo glede spolnosti, ko bi eden izmed partnerjev imel spolni odnos, drugemu pa ni za to. Zakaj enostavno ne rečemo, da nam ni do tega? Zakaj je potrebno toliko smešnih izgovorov, če bi bilo veliko bolj enostavno reči »danes mi ne paše«? Samo še srajce zlikam, samo stuširam se še, samo še hrčku dam korenje, samo še ... Mogoče je res tako, da imamo težavo reči »ne«. Enostaven, mali, neškodljiv »ne«. Ta je drugačen od opravičevanja (joj, danes ne, bova jutri dvakrat), drugačen od izmikanja (ženske, ki globoko dihajo, ne spijo vedno), drugačen od kupčevanja (zanalašč ne bom, ker je pozabil na obletnico) … Koga zares goljufamo s takšnimi izgovori? Mar ne bi bilo bolj smiselno, da se vprašamo, kaj nam pomeni spolnost. Eros je postal produkt. Tudi zato, ker je lažje kupiti seks na spletu, kot se poglobiti v lasten odnos. Se pogovarjati in se spet pogovarjati, dokler ne pridemo do nekega spoznanja. Raziskovati, ne predvidevati. To bi bil korak v pravo smer.

V ljubezni bi lahko večkrat samo bili. Ne da bi pričakovali, zahtevali, izsiljevali, se kujali, objokovali, se pritoževali. Imamo telo, dušo, srce in pamet. Kaj od naštetega prevladuje v vaši ljubezni? Kaj bi si želeli podariti in kaj lahko daste drugim? Boste znali sprejeti, ko bo prava ljubezen potrkala na vaša vrata? Ali boste rajši še naprej zbirali značke in božali psa? Vse tri sestre trkajo. Vsak dan.