Življenje je polno zanimivih zgodb

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 19. april 2021 / 16:38

Pri življenju jih ohranja Mija Murovec z Jezerskega. Rada se poglablja v družinski rodovnik, iz fotografij in zapiskov treh generacij sestavlja zgodbe, ki jih želi zapustiti zanamcem. Veliko jih je že objavila v lokalnem glasilu Pr' Jezer.

Kot upokojeno učiteljico biologije in gospodinjstva jo še vedno zanimajo novosti s tega področja, najbolj pa jo zanima domača tradicionalna kuhinja. »Imam kar nekaj zvezkov z recepti še od stare mame Minke, ki je obiskovala gospodinjsko šolo v Avstriji. Ker je tudi doma vedno dobro kuhala, ostanejo v človeku tisti okusi shranjeni vse življenje,« pripoveduje Mija Murovec in doda, da je bil februarja letos na natečaju Centra za trajnostni razvoj podeželja Kranj za predloge kosila ali večerje v zimskem času njen recept za skutne žlinkrofe nagrajen s priznanjem. Pred leti je sodelovala na državni razstavi Dobrote slovenskih kmetij in dobila za »piškote na stroj« zlato priznanje, za krhke flancate ali »šmevce« pa bronasto. Posebno rada piše. Pred dvema desetletjema je sodelovala pri nastanku občinskega glasila Pr' Jezer in zdaj za vsako številko pripravi vsaj en zapis. »Včasih sem dodala recepte, redno poročila o delu gasilcev, kjer sem bila trideset let tajnica, sedaj pa najraje o tem, kako so včasih živeli in delali. Ker imam fotografije in zapiske najmanj treh generacij, je tega gradiva veliko. Največ fotografij je portretnih in družinskih, nekaj pa tudi o tem, kako so včasih delali. Če sama ne znam dovolj povedati o nečem, se podam h krajanom, da mi povedo kaj več. Žal mi je, da ni več slik o raznih opravilih. Iz rane mladosti se spomnim, da smo na Jenkovi domačiji pa tudi drugje na Jezerskem sejali rž, oves in ječmen in kako sva s starim atom s konjem in vozom vozila moko v domači mlin. Pa nobene slike nikjer. Zelo sem hvaležna Andreju Karničarju, da je toliko otel pozabi v svojih dveh knjigah: Jezerska kronika in Jezerske štorije,« nadaljuje sogovornica. Mija v muzeju Jenkova kasarna vsako poletje ob petkih sodeluje pri igranju treh prirejenih štorij. Pred leti je dobila star kolovrat in se nanj naučila presti volno, zdaj pa to veščino prikazuje vsako leto na Ovčarskem balu, v sklopu Jezerskih štorij pa vsako poletje na Šenkovi domačiji. Mija je človek mnogih talentov, tudi riše in barva. Najprej je barvala svilene rute in šale, jih kot darila delila svojim znankam in jih večkrat razstavila, med drugim leta 2011 tudi v avli Gorenjskega glasa. S pomočjo KUD Jezersko pa je v knjižnici na Jezerskem pripravila tudi več razstav: starih igrač, angelčkov, božično-novoletnih voščilnic, ročnih del, sestavljank, razstavo Moj najlepši zimski motiv ... Leta 2008 je s pomočjo Petra Virnika in njegove založbe Narava izdala knjigo Dobrote palčice Robidovke s starimi recepti za piškote, ki jo je tudi sama ilustrirala. Poleg tega je velika ljubiteljica knjig in branja ter že nekaj let je članica bralnih srečanj Bisernice.

»Kadar mi čas dopušča, se rada poglobim v družinski rodovnik. S pomočjo slik iz starih albumov sestavljam zgodbe,« pripoveduje o svoji strasti po odkrivanju starega. »V zgodbi Prijateljice sem opisala življenje stare mame Minke in njenih prijateljic od leta 1892 naprej ter kako se je to razširilo na nas, njihove potomke. Opisala sem tudi življenje mame Johane, ki je prišla iz Loma za deklo k Štularju in tu spoznala moža – Jenkovega Petra. Življenje je polno zanimivih zgodb. Škoda je, da to tako malokoga zanima. Zato pišem, da bo shranjeno vsaj tisto, kar jaz še vem. Kar je napisano, ne bo več izbrisano, so včasih rekli.« Ob vseh dejavnostih pa tudi skrbi, da se njen mož Matjaž in hčerina družina ne počutijo zapostavljene. »Oni imajo vedno prednost!« pravi.