Danes (4)

Trpelo pa je tudi Anino zasebno življenje, saj ni imela ne časa ne priložnosti, da bi koga spoznala. Njeno srce je bilo razpeto med Slovenijo in Elo. Če je le mogla, je za nekaj dni pobegnila k njej. Ani se je zdelo, da ni ne tič ne miš. Nikogaršnja pravzaprav.

Ana zna biti tudi kritična. Ne razume, zakaj ljudje, ki jih nima za slabe, nenehno tarnajo. Pa zakaj z ničimer niso zadovoljni. Mladi sanjajo o dragih avtomobilih in ne o tem, kako bodo delali, da si jih bodo zaslužili.

»Vsi bi bili radi filozofi, vsak, ki ima pet minut časa, bi želel komandirati druge. To pa ne gre. Pa vsi bi radi goljufali in na prefrigan in na nepošten način služili denar,« je kritična, a se ob naštevanju, česa ne mara, smehlja in v njenem pogledu ni nobene jeze.

Pri svojih 45 letih je še vedno zelo mlada, a po izkuš­njah, ki so se zarisale v njenem srcu, se včasih počuti staro kot zemlja.

»Takrat, ko bi morala iskati partnerja, sem skrbela za brata in njegova otroka, ki ju je lastna mama pustila. Hodila sem v službo, ves dopust pa sem porabila zato, da sem ju negovala, ko sta bila bolna, ko je bilo treba iti na govorilne ure. Koliko noči sem prebedela, ko ju je bilo strah, ko sta se prebujala zaradi nočnih mor, ki sta jih doživljala ob materi. Tudi od očeta – mojega brata – nista imela dolgo časa nobene koristi. Pa se je šel zdravit, pa je spet zapadel v pijačo. Pogosto nisem vedela, kje se me glava drži. Prvič v življenju sem bila brez finančnih skrbi, a kaj, ko sem denar porabila za druge – ne zase,« je naštevala, ne da bi bilo v njenem glasu začutiti kanček trpkosti.

Nekaj pa je vseeno dosegla. A ne toliko v lastno dobro, kot v dobro bližnjih: babica in brat sta vse premoženje prepisala nanjo, kajti vsi skupaj so se zavedali, da se lahko zdaj zdaj zgodi, da se prikaže na vratih nesojena snaha ali celo Anina mama in terjata svoje pravice.

Pri hiši so, kar pomni, imeli tudi drobnico. Od kokoši, zajcev, do nekaj koz. Ana je potem postavila tudi čebelnjak, nasadila sivko, kamilice, žajbelj, ognjič, ameriški slamnik in meto. Različni zeliščarji, ki so doma izdelovali mazila, so stalni odjemalci. Na ta način si babica služi lastno žepnino, kajti pokojnine je imela komaj kaj.

Vseeno si nisem mogla kaj, da je ne bi previdno podrezala o ljubezni.

Nekaj časa je bila tiho, potem pa je le spregovorila: »Mislim, da sem ena tistih žensk, ki prve ljubezni nikoli ne pozabijo. Dieter je bil nenehno v mojih mislih, čeprav sem koga spoznala, sem hitro prekinila zvezo, kajti nihče ni bil takšen kot on. Seveda sem ga z leti vedno bolj idealizirala, postal je nekakšen princ na belem konju. Naneslo je, da sva se ob nekem mojem obisku v Nemčiji tudi srečala. Oba sva bila že odrasla, on si je ustvaril družino, a ni bil ravno srečen z ženo. K Eli sem se nekaj časa vračala le zaradi njega in – seveda – zaradi Aline. No, če sem povedala že toliko, bom pa še to, da sva imela tudi razmerje, ki se je vleklo skoraj tri leta. Slepila sem se, da bo vse lepo in prav, da se bo preselil v Slovenijo, da bova potem živela »srečno do zadnjega dne«. A se to ni zgodilo, razumljivo, da ne. Moje obveznosti do bratovih otrok, njegove do lastne družine, so bile nepremostljiva ovira. Imel je večje avtoprevozniško podjetje, zato je bil lahko precej mobilen, kar je nama šlo na roke. Potem pa sta se ž ženo spet pobotala, česar mi dolgo časa ni niti omenil. A sem zaslutila, da je nekaj drugače, saj se mi je začel izmikati z različnimi izgovori. Nekoč sem prišla na obisk, a le za vikend, njega pa ni bilo na spregled. Šele v nedeljo zvečer, ko sem v solzah čakala na vlak, se je prikazal, me objel in dejal, da se najine poti morajo ločiti. Si predstavljate, kakšna rana je spet nastala v moji duši? Že prva – mladostna – se ni povsem zacelila … potem je naneslo, da se tudi sam ni mogel držati trdnih sklepov, spet sva se srečevala, spet je bilo kot v nebesih. A je posegla vmes usoda, žena je na mobilnem telefonu odkrila najine sms-e in vzela vajeti v svoje roke. Dieter je bil finančno zelo povezan z njo, saj mu je ne le vodila knjige, ampak je bila tudi deležnica. Če bi zahtevala ločitev, bi šlo vse po gobe, ker bi se podjetje delilo. Tako ji je moral priseči, da bo z menoj prekinil vse stike, imela ga je pod kontrolo, da še dihati ni mogel, kot bi mu bilo všeč. Nekaj časa sva se dopisovala preko skritih mailov, potem sva še to opustila. Saj veste – stran od oči, stran od srca – hitro začne delovati, če ni osebnih stikov. Danes, ko mi je najbolj hudo, se usedem v senco, pod tepko in razmišljam o urah, ki sva jih preživela skupaj, ko mi je bilo lepo.«

Povzetek Aninih ljubezenskih doživetij je bil sicer kratek, a vseeno sem si lahko predstavljala, kako se je počutila, ko so se pred njo – druga za drugo – zapirala vrata različnih priložnosti.

Kot bi uganila moje misli, je še dodala: »Zmeraj sem si želela romantične ljubezni, odkritih pogovorov, dotikov in nežnosti. Morda tudi zato, ker sem bila zavržen otrok in kakšne pristne materinske ljubezni nisem bila nikoli deležna. Tudi Ela me vsakič, ko se vidiva, objema in stiska k sebi, ona pač ve, da brez te »hrane za dušo« ne morem živeti. Bratova otroka, moja posinovljenca, sta zelo čustvena, dajem jima veliko, tudi onadva znata vračati in mi pokazati, da me imata rada, a to ni to. Moški, ki se te oklene okoli pasu, je pač nekaj povsem drugega. Seveda se najdejo »kandidati«, ki bi radi vedrili v moji postelji. Žal so njihove ponudbe pogosto zelo direktne, grobe in na neki način tudi ponižujoče. Imam občutek, da si želijo zgolj telesnih dotikov, spolnosti, ne pa tudi »pogovora dveh duš«. Morda sem krivična, a tako je.«

Njena prava mama je že nekaj let upokojena. Še zmeraj živi v Nemčiji, našla si je tudi – bolj ali manj – stalnega moškega, nekega Bolgara, ki ima zelo tradicionalne nazore in jo drži na kratko. Vsako poletje, ko se odpravita na dopust na Jadran, se za nekaj mučnih ur ustavita tudi pri njej, vendar so pogovori z mamo enaki pogovorom s tujci: brezosebni in prisiljeni. Brat se običajno raje umakne, kot pa da bi se zapletal v kakšne prepire.«

Enkrat na leto si vzame dopust in gre na potovanje. Lani je obiskala Islandijo in uživala, letos, če bo šlo vse po sreči, se odpravljal v Mehiko in v Brazilijo. Malo jo je sicer strah, kajti njeno prijateljico so nedavno tega okradli v hotelu s petimi zvezdicami.

»Ko sem bila v Iranu, sem na tržnici navezala stike z domačini, odpeljali so me k sebi domov in v njihovi sredi sem preživela nekaj nepozabnih dni. Danes na kakšen tak podvig ne bi bila več pripravljena. Dvakrat sem že bila v Indiji in ko poslušam, s kakšno lahkoto Indijci posiljujejo tujke, me stresa mraz. Pred tednom je moški iz soseščine hotel zadaviti svojo ženo. Nihče ne ve, zakaj. Pa ni bila kriva revščina ali kaj podobnega, kot se v takšnih primerih rado govori. Bolj se mi zdi, da je treba razloge za razčlovečenost iskati v preobilju hudobije in egoizma, ki se nabira v ljudeh.«

Z Ano sva – že bolj ob koncu pogovora – ugotovili, da bi bilo prav, če bi o svojem živ­ljenju napisala knjigo. Bila bi zelo zanimiva, polna bogatih izkušenj in – kar je zelo pomembno – vere v boljši jutri.

»Morda se bo to res zgodilo,« je dodala in mi, obkrožena z domačimi, pomahala v slovo. (Konec)