Kjer je volja, tam je pot
V ponedeljek, 8. julija, ko na letalu na poti v Bruselj pišem ta razmislek, Catherine Ashton v imenu EU že gosti predsednika vlad Srbije in Kosova Ivico Daćića in Hasima Thaçija. Na 13. srečanju v Bruslju naj bi se dogovorili o izvedbi Bruseljskega dogovora v delu o energetiki in telekomunikacijah. Odločitev bosta sprejela onadva, ne Ashtonova. Njun kompromisni dogovor bosta podprli njuni koaliciji in vladi. Čeprav se zdi, da je še veliko ovir in vedno več zapletov, nepremostljivih izzivov ni več. Vztrajno napredujeta, krepita medsebojno zaupanje, naklonjeno govorita drug o drugem, ker vesta, da ga ni politika, ki bi namesto njiju zmogel ta zgodovinski korak. Oba si želita napredka in uspeha, ki je tako nujen za zmanjšanje večletnega razvojnega zaostanka, za pot k EU, za pomiritev, tuje naložbe, nova delovna mesta, za perspektivo ... Ko bo ta prispevek objavljen, bodo dan pred tem v Skupščini Kosova v drugem poskusu sprejeli zakon o amnestiji, ki bo odprl pot zaposlovanju Srbov s severa Kosova v kosovske institucije. Trikrat sta že skupaj letela v New York, na zasedanje varnostnega sveta OZN, nedavno sta se srečala na Dunaju, kak dan po tem na slovesnosti v Zagrebu. 18-krat sta si v devetih mesecih že prišla naproti, da bi pomagala svojim državam in gospodarstvom, vsem državljanom, in celotni regiji. Drug drugega iskreno pohvalita v razgovoru na štiri oči, ko ocenita odzive drugega na zaplete. Zanju ni več problemov, so le izzivi, ki jih spreminjata v uspehe.
V torek, 9. julija, sem opravil pogovor z uglednim kolegom, ki je bil s strani slovenskih evropskih poslancev iz vrst SDS zaprošen, da »ugotovi dejansko stanje« razmer v Sloveniji v zvezi s sodbo sodišča v zadevi Patria in obtožbami na račun slovenske države in njenega pravosodja. Verjamem in pričakujem, da se bo s tem izzivom soočil realno in odgovorno. Da si bo sestavil svoj lasten mozaik in se dokopal do lastnih spoznanj ter ocen. Nimam in ne bom imel vnaprejšnjih sodb, ne enostranskih pričakovanj. Poskušam biti in ostajam nevtralen, kolikor je le mogoče, saj sodba še ni pravnomočna. Predvsem pa vem, da nam bodo najbolj zaupali, če jim bomo priznali pravico, da si lastno predstavo o nas in našem početju doma in na tujem ustvarijo sami. Tudi to je medsebojno zaupanje in zrelost družbe in demokracije.
Ko spremljam dogajanje doma in odzive v slovenski politiki, se mi včasih zazdi, da sta predsednika vlad Srbije in Kosova nekakšna zahodna državnika svetovnih obzorij, nekateri politični odzivi doma pa le divje blatenje in mlatenje po nasprotni politični opciji. Prejšnji teden je prvak ene od vladajočih strank na kongresu o koalicijskih partnerjih povedal toliko slabih stvari, da sem onemel. Tekmovanje v negativnih odzivih ne pomaga, ne rešuje problemov in ne vodi v prihodnost. Doma potrebujemo veliko več medsebojnega spoštovanja in sodelovanja. Vem, da se bo kdo zdrznil zaradi zgledov, ki jih opisujem, a odgovorno trdim, da je vsaj v tem primeru z Balkanci veliko lažje in hitreje doseči konsenz o medsebojni odvisnosti in nujnih korakih v korist ljudi. Bodimo malo bolj prijazni, pa bomo videli in spoznali tudi svojo vlogo pri oblikovanju boljše prihodnosti.