Anino zgodnje otroštvo (1)

Besedilo: Milena Miklavčič
Kategorija: GG Plus / ponedeljek, 1. julij 2013 / 10:31

Ana se je pred približno 45 leti rodila slovenskim staršem v Nemčiji, kamor sta šla s trebuhom za kruhom. On Prekmurec, ona Gorenjka, sta se našla v kruti osamljenosti zdomstva, nekaj časa zaživela skupaj, zaplodila otroka in se, potem ko sta uvidela, da nista za skupaj, tudi razšla.

Ana je že pri štirih mesecih življenja postala odvečno breme, mlinski kamen okoli vratu. Njena mama se je morala – nemška zakonodaja pač ni bila socialistično in dobrodelno naravnana kot naša – že po nekaj tednih znova vrniti za tekoči trak tovarne z rezervnimi avtomobilskimi deli, oče pa je za dlje časa izginil na gradbiščih nemških avtocest. Ana je bila – kljub temu da se je njeno življenje štelo šele v mesecih – večino dneva sama. Mama jo je zarana nahranila, položila v posteljico, da je zaspala, čez dan je k otroku prihajala (ali pa tudi ne) mamina prijateljica, da jo je previla in nahranila. Pogosto se je zgodilo, da je Ana ves dan prejokala, ker je bila lačna, končno so se je usmilili sosedje in njeno mamo prijavili oblastem.

»Pripovedovali so mi, da se je zame borila s pestmi in kričanjem, ko so me hoteli odnesti in me dati v varstvo neki drugi družini. A ni dosti pomagalo. Odpeljali so me na varno, mama pa me je po tistem lahko le obiskovala. A so bili njeni obiski vedno redkejši. V novi družini, kjer sem odraščala in dobila prve zobke, naredila prve korake, prvič lulala v kahlico, je bilo zelo lepo. Imeli so me radi, celo zelo so me razvajali. Še danes, po skoraj pol stoletja, se zelo dobro razumemo, pogosto se obiskujemo in teto Elo imam za svojo edino mamo,« pripoveduje Ana.

Sediva v prijetni senci njenega doma nekje na Gorenjskem. Roki ima sklenjeni v naročju, včasih se zagleda v točko v daljavi, celo glas ji zadrhti, toda niti za trenutek ne pozabi, da sedim poleg nje in jo poslušam.

»Bila sem stara tri leta, ko se mama pojavi na vratih in me stisne v objem. Reče mi, da sem njena, da me bo vzela s seboj. Stegovala sem roke proti Eli, ki je jokala na divanu, toda nič ni pomagalo. Jokala je tudi moja »sestra«, s katero sva skupaj odraščali. Bila je moja pestrna, prijateljica, ponoči, če nisem mogla spati, me je vzela k sebi v posteljo in me tolažila. Mama me je odpeljala domov, v Slovenijo, k svoji mami. Si predstavljate otroka, ki ni znal niti besedice slovensko, kako se počuti, ko ga iztrgajo iz varnega okolja in presadijo daleč stran, med tuje ljudi? Kaj potem, če nam je po žilah tekla ista kri, ker drugega kot to, nismo imeli skupnega. Čeprav sem bila še zelo majhna, se spominjam, da je bil babičin glas jezen, ko me je zagledala. Kričala je nad mojo mamo, ona je kričala nazaj, jaz pa sem stala med njima in se tresla od strahu. Pozneje sem izvedela, da sem bila že drugi otrok, ki ga je mama pripeljala domov. Imela sem še brata, ki pa je že obiskoval srednjo šolo in mu prav tako ni bilo prav, ko me je prvič videl. Mama, ki mi ni prav nič pomenila, je ostala le nekaj dni, spominjam se, da sva vsak dan šli na sladoled k bližnjemu slaščičarju, kjer sem morala pri miru sedeti za mizo, medtem ko se je ona smejala in kadila zraven mene. Ob vsakem malo povišanem glasu sem se skrčila vase, spet sem tudi začela lulati v hlače. Nikomur nisem mogla povedati, kaj me boli, kaj mi je, kajti po maminem odhodu, se ni nihče ukvarjal z mojo nemščino. A sem se počasi le navadila na slovenščino. Tudi babica ni bila napačna, zdi se mi, da sem se ji celo prirasla k srcu. Brat me je poleti vodil k reki, kjer se je družil s prijatelji, jaz pa sem morala nepremično sedeti v pesku in ga čakati. Nekoč me v svojo družbo zvabijo neki drugi otroci, dali so mi tudi liziko, potem smo se skupaj žogali in igrali. Očitno me je brat iskal, klical, a ker sem bila tako zatopljena v igro, ga nisem slišala. Ko me je končno našel, me je zlasal in natepel, jaz pa nisem vedela zakaj. Po tistem me je puščal doma, očitno se je bal, da bi se mi kaj zgodilo.«

Ani je bilo skoraj šest let, postala je pridna, a tudi razposajena deklica, znala je pisati in brati, seštevati in igrati na flavto. Celo brat je bil ponosen nanjo. Mama se je prikazala ob božiču, prinesla s seboj cel kup daril, jemala Ano v naročje in jo nenehno objemala in poljubljala, kar je šlo dekletcu na živce. Spet je imela velik trebuh in Ana je slišala reči babico, da noče več nobenega pankrta, da ima že dveh zadosti.

»Z bratom sva sedela prav na tem mestu, kjer sediva vi in jaz danes, jokal se je, jaz pa sem ga božala po laseh. Mami je zabrusil, da je kurba, da se ji odpoveduje, da je ne mara več. Mama mu je nekaj odgovorila po nemško, brat je verjetno ni razumel, saj je še naprej tulil, kot bi ga dajali iz kože. Mama se je vrnila nazaj v Nemčijo, meni pa se je po njenem odhodu oddahnilo. Babico sem imela za mamo, brata pa za očeta, drugega nisem potrebovala!«

Novo leto so preživeli ob televiziji, babica je – tako kot zmeraj – spekla potico in lepo so se imeli. Ana se je že veselila prvega šolskega dne, brat jo je dražil, da ji bo tega še žal, ko sta se po bratsko »stepla«, se jima je babica od srca smejala.

Potem pa se je zgodil torek, ko je šla babica zvečer k sosedu po mleko. Mularija je preizkušala avto, ki ga je eden od njih kupil. Sedli so za volan, pritisnili na plin in z neprimerno hitrostjo zdrveli po cesti. Vsi, razen lastnika, so bili brez izpita. Babica se je ob napačnem času znašla na napačnem mestu. Na tleh je obležala nezavestna in v krvi. Mulci pa, namesto da bi ji pomagali, so se razbežali. Na srečo so jo našli naključni mimoidoči, poklicali rešilni avto. Zadnji trenutek so jo pripeljali v bolnišnico, vso noč je bila na operacijski mizi, ne Ana ne njen brat pa nista vedela, kam je izginila. Malo pred polnočjo se le oblečeta in gresta do vasi, do koder je bilo kakšnih 10 minut hoda. Nikogar nista srečala, zato sta kar nekje potrkala. Takoj jima povedo, kaj se je zgodilo.

»Sploh nisem vedela, kaj to, kar sva slišala, pomeni. Mislila sem, da bo babica v bolnišnici le prespala, potem pa se bo zjutraj, že zarana, vrnila domov. Brat me je trdno držal za roko, ko sva se vračala. Nič nisva večerjala, pa vseeno nisva bila nič lačna. Brat je poiskal mamino telefonsko številko in jo sredi noči poklical. Kar nekaj časa je trajalo, da se je oglasila. Povedal ji je, kaj se je zgodilo. Obljubila mu je, da bo vse uredila, naj naju ne skrbi. Bratu se je kar oddahnilo, ko je to slišal. Šla sva spat, mene je stisnil k sebi in tako sva potem spala do jutra. Še dobro, da je bil hladilnik poln, da nisva bila lačna. Brat ni znal kuhati, zato sva jedla kruh in marmelado, pila mleko, se basala s smokiji. Skuhala sva tudi krompir, a sva dodala premalo vode, pa se nama je prismodil. Nihče nama ni nič povedal, kako je z babico, sanjalo se nama ni, v kateri bolnišnici leži. V noči na soboto pa naju preseneti mama, ki je prišla na obisk. V soboto dopoldne se odpravi v bolnišnico, a ker je bil vikend, ni našla babičinega zdravnika, tako da se je vrnila jezna in zelo sitna. A nama z bratom je bilo pomembno le to, da je babica še živa. Nič drugega!«

(Se nadaljuje)