Nudila je zavetje tovornikom

Besedilo: Danica Zavrl Žlebir
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 5. avgust 2019 / 18:13

Jenkova kasarna na Jezerskem, ki stoji ob nekdanji prometni tovorni poti čez Jezerski vrh, je v srednjem veku nudila prenočišče popotnikom in tovornikom, danes je ta del Jenkove domačije muzej, ki priča o načinu življenja in potovanj pred stoletji.

Jezersko – Kasarna je že pol tisočletja v lasti Jenkovih, ki je bil tudi prvi priimek gospodarjev, sledila sta mu še Anko, Košir in danes Tičar. Zakaj ime kasarna, ki zveni tako vojaško, čeprav stavba iz 16. stoletja ni nikoli služila v te namene? Potomki Jenkove rodbine, sestri Mija Murovec in Olga Tičar (slednja zdaj z družino gospodari na Jenkovi kmetiji), pravita, da ime povezujejo s tem, ker je nekoč tu prenočevala Napoleonova vojska. Resda pa so v preteklosti na Jezerskem vsem večjim stavbam rekli kasarna. Jenkova kasarna je služila kot prenočišče popotnikom in tovornikom, ki v enem samem dnevu niso zmogli poti čez gorski prelaz. V pritličju mogoče stavbe je bila kuhinja z odprtim ognjiščem, levo in desno od nje dve veliki sobi, sobe za prenočevanje so bile tudi v vrhnjem nadstropju, ob eni je bilo dozidano tudi stranišče, kar je bilo za tiste čase zelo napredno. Ob stavbi je bil tudi hlev za konje. Posebnost Jenkove kasarne so na stenah ohranjeni napisi in podpisi nekdanjih popotnikov v nemškem, italijanskem in latinskem jeziku, najstarejši je iz leta 1564, mlajši sodijo v 17. stoletje.

Sestri nam odstreta tudi pogled v družinsko zgodbo. Njuna stara starša Minka in Ivan Anko sta dolgo čakala, da se jima rodijo otroci, nato sta se rodila dva, Jožko in Anica. Jožko je bil predviden na naslednika in je hodil v kmetijsko šolo, vendar je padel v vojni, zato je kmetijo podedovala njuna mama Anica, sestri pojasnita okoliščine, zakaj se je domačija zadnja dva rodova dedovala po ženski liniji. Anica je obiskovala ljubljansko meščansko šolo in gojila željo, da bi bila učiteljica, pa se ji želja ni izpolnila, šele hči Mija je zajadrala v ta poklic. Anica je z možem Maksimiljanom gospodarila na Jenkovi domačiji, kjer so vse do leta 1959 skrbeli tudi za kasarno.

»Tisto leto pa je velik požar uničil dobršen del domačije. Sami ne bi zmogli obnoviti stavbe, takratni zavod za spomeniško varstvo pa je ocenil, da je dragoceno dediščino vredno ohraniti, zato je bila takrat sklenjena pogodba, da Jenkovi damo kasarno v tridesetletni najem. Gorenjski muzej je pripeljal stare predmete, nekateri so tudi z naše domačije,« pove Olga Tičar in našteje: mamičin harmonij, star gramofon iz leta 1923, skrinje z Jezerskega, lončene sklede, kolovrat, lesene smuči, jezerska planinska oprema, reševalne sanke in celo prva vpisna knjiga iz Češke koče. V muzeju so sicer ocenili, naj bi poudarek ne bil na predmetih, temveč na napisih na staneh, ki pričajo o tem, kako težavna in tvegana je bila pot čez gorski prelaz. Zdaj kasarno ponovno upravlja družina v okviru dopolnilne dejavnosti na kmetiji. Olga Tičar tudi sama vodi obiskovalce po muzeju in z njimi na oseben način deli zgodbo Jenkove kasarne, napisov in predmetov v njej. Pri tem ji pomaga tudi sestra Mija, ki po muzeju vodi predvsem šolske skupine.

»Kakih tristo otrok se skozi vse leto zvrsti na ogledu Jenkove kasarne. Sprejemamo predvsem napovedane skupine, vrata pa odpremo tudi posameznikom, če imamo le čas,« povesta sestri. »V turistično-informacijskem centru obiskovalce Jezerskega obveščajo o tem, kaj si lahko ogledajo, in Jenkova kasarna je ena od lokalnih znamenitosti. Lepo bi bilo, ko bi tudi gostinci in turistični ponudniki svojim gostom priporočali ogled. Zdaj je sicer Jenkova kasarna bolje obiskana, ko je mogoče o njej prebrati na internetu. Obiskovalci radi pridejo zlasti poleti, ko se med debelimi zidovi petstoletne stavbe lahko dobro ohladijo.«

S turizmom pa Jenkovo domačijo povezuje tudi Jezerska štorija. V njenih prostorih namreč čez poletje ob petkih uprizarjajo tri dramatizirane zgodbe iz knjige domačina Andreja Karničarja. Hudomušnim pripovedim v jezerskem narečju obiskovalci radi prisluhnejo, zlasti slovenski, ki tudi kaj razumejo. Olga Tičar jih vodi od sobe do sobe, jim razkaže stavbo in v njej razstavljene muzejske predmete, v vsaki od sob pa prisluhnejo eni od štorij. Na koncu jim Olga zaigra še na mamičin harmonij, skupaj zapojejo, Mija jim pokaže, kako se na starem kolovratu prede ovčja volna, pogostijo jih in obiskovalci odidejo polni vtisov o Jezerskem in njegovi bogati kulturni dediščini.