Copatki potujejo v Etiopijo

Besedilo: Suzana P. Kovačič
Kategorija: Zanimivosti / ponedeljek, 5. avgust 2019 / 18:16

Tako daleč copatki Glasovih Muc copataric še niso potovali. Sto petdeset parov copatkov, ki so jih spletle Muce copatarice, bo salezijanec Jože Andolšek odnesel novorojencem v Etiopijo.

Kranj – »Nekega večera me je otrok v Etiopiji vprašal, ali je res, da imajo tam, kjer sem doma, otroci vsak dan dovolj hrane, zvečer pa tudi čaj. Ti otroci in mladi, ki postavljajo takšna vprašanja, živijo na cesti, preživijo noči po navadi v kanalih, ne obiskujejo šole in so večinoma bolni.« Tudi o tem je pred nekaj dnevi ob srečanju z nekaterimi Glasovimi Mucami copataricami pripovedoval salezijanec Jože Andolšek, profesor verouka na Zvezni realni gimnaziji za Slovence v Celovcu in vodja Slovenskega pastoralnega sveta v Celovcu. Že več kot trideset let sodeluje tudi z misijonskimi središči v Etiopiji, za katera zbira pomoč. Prvič se je s to deželo srečal leta 1984, ko je v Etiopiji zaradi suše umrlo več kot milijon ljudi, večinoma otrok. Takrat je tudi prvič nagovoril svoje dijakinje in dijake v Celovcu, ali lahko pomagajo. »Dijaki so se takoj odzvali in tako je vse odtlej vsako šolsko leto. Od hiše do hiše gredo dijaki po vaseh po južnem Koroškem in ne boste verjeli, vsako leto naberejo med 24 in 25 tisoč evrov in s tem omogočijo tople obroke vrstnikom v Etiopiji. Če ta znesek prilagodim življenjskim razmeram v Etiopiji, to pomeni, da vsakič zberejo sto tisoč evrov,« je povzel Andolšek, zelo ponosen na svoje dijake.

Tako lepih copatkov še niso imeli

Da Glasove Muce copatarice pletejo copatke za novorojence in jih z veseljem podarijo tudi novorojencem v Etiopiji, je Jožetu Andolšku povedala Neli Kleč iz Spodnje Besnice, prizadevna pri zbiranju pomoči pri Misijonskem središču Slovenije. »Podarjene copatke bom konec avgusta odnesel v kliniko Bukama, ki leži 360 kilometrov iz etiopskega glavnega mesta Adis Abeba in jo vodijo sestre frančiškanke. Tamkajšnji novorojenci dobijo kapico in nekakšne nogavičke, ampak tako lepih, kot so ti copatki, še niso imeli, zato res prisrčna hvala za ves trud, veselje in vaše srce: Tanja, Jožica, Erika, Ana, Cirila, Olga ...« je bil ganjen Jože Andolšek, pletilje Muce copatarice pa so dodale, da gredo copatki na tako dolg izlet za dober namen. S seboj bo odnesel tudi zdravila. »Ko sem lani na kliniko Bukama prinesel kovček zdravil, je bilo to več zdravil, kot jih ima vsa bolnica,« je primerjal Andolšek, hvaležen tudi lekarni Deteljica v Bistrici pri Tržiču, ki mu ob poteh v Etiopijo priskrbi zalogo zdravil za tamkajšnje bolnike.

Najbolje je pomagati tam, kjer so doma

Kot poudari sogovornik, pa je njegovo glavno poslanstvo izobraževanje. S pomočjo Misijonske pisarne v Celovcu išče botre za otroke sirote in tiste, ki prihajajo iz družin s številnimi otroki. Botri etiopskim otrokom in študentom omogočijo šolanje in s tem preprečijo, da bi mladi zašli v kriminal in prostitucijo. Skupaj imajo v Avstriji in Sloveniji 1315 botrov. V Etiopiji je od štiri do pet milijonov otrok sirot, po najboljših močeh jim skušajo pomagati sestre Matere Terezije, frančiškanke, uršulinke in druge redovne družbe. »Ti otroci dobijo priložnost, da se naučijo brati in pisati, rešeni so ulice. Del jih gre v srednjo šolo, na fakultete. Eno srednjo šolo smo zgradili s pomočjo Misijonskega središča Slovenije, avstrijske salezijanske dobrodelne organizacije. Ob njenem odprtju se mi je en oče sredi slovesnega kosila – prgišča riža z dodatkom zelišč – zahvalil za izgradnjo šole in rekel, da zaradi tega njihovih otrok ne bo treba napotiti proti Evropi, ker bodo lahko z doma pridobljenim znanjem spreminjali etiopsko pokrajino. Tudi sam sem prepričan, da je najboljša naložba, da jim pomagamo v njihovem domačem okolju, ki je drugačno, kot evropsko.« Pogosto vabi zato slovenske strokovnjake, da gostujejo s predavanji, pa študente medicine, da pomagajo v etiopskih zdravstvenih ustanovah in tudi sami pridobijo dragocene izkušnje.

Videl sem, kako je otrok počasi ugašal

»Ko sem prvič obiskal Etiopijo, sem videl majhnega otroka, ki ga je mama imela pri sebi, a mama ni imela hrane zanj. Videl sem, kako je počasi ugašal ... Takrat sem se odločil, da bom svoje življenje poleg dela na gimnaziji in v župniji posvetil tudi tem otrokom,« je pripovedoval Jože Andolšek, ki je življenjske zgodbe v deželi sijočih ljudi, kot jo sam imenuje, že večkrat dokumentiral, nazadnje v filmu Etiopija – Amasegenalo, kar v prevodu pomeni hvala.

Poklican, da pomaga

Jože Andolšek se je rodil v Boštanju na Dolenjskem. Spominja se, da je imela njegova mama poseben dar pripovedovanja, svojim otrokom je po večerni molitvi pripovedovala zgodbe slovenskih misijonarjev. Kmalu je spoznal, da je poklican, da pomaga drugim.

Med študijem teologije v Ljubljani je pet let ob koncih tedna zahajal v Goriče, kjer je v župniji imel pevski zbor in mladinsko skupino. »Kako lepe spomine imam tudi na ta čas. Skupaj smo hodili na Storžič, Kriško goro. Včasih smo obsedeli v vasici Gozd, kjer nam je Janez zaigral na harmoniko in smo prepevali ... Kot Dolenjec sem se hitro vživel. (smeh) Ponovitev nove maše sem imel v Goričah.«

Leta 1979 je bil posvečen v duhovnika, že štirideset let deluje na avstrijskem Koroškem. Kadar ni tam ali v Sloveniji, je v Etiopiji.