Težko je biti tajkun

Pogovarjali smo se z moškim, ki živi na socialnem dnu, pa vsak prihranjeni evro namenja dokapitalizacijam bank in propadlim tajkunom. Prepričal nas je, da je res težko, če imaš preveč.

Pogovarjali smo se z državljanom sred­njih let, njegovo identiteto smo v skladu s 26. členom zakona o varovanju osebnih podatkov pred javnostjo zakrili, ki se je že pred šestimi leti odločil, da bo tako rekoč vsako leto po lastnih močeh sodeloval pri dokapitalizacij NLB, vseskozi pa tudi pomaga propadlim tajkunom. Čeprav možak na črno živi v sorodnikovem stanovanju, ki je že osem let na potovanju »coast to coast«, od zahodne do vzhodne afriške obale, čeprav so njegovi mesečni prihodki minimalni in si ne more privoščiti avta niti stalnega naročniškega paketa za mobilni telefon in mu potem, ko dokapitalizira NLB in kakšen evro nameni še drugim bankam in lastnikom ter tako imenovanim tajkunom v stiski, vsak mesec komaj kaj ostane za hrano. Njegove obleke so tako ali tako še iz prejšnjega stoletja in nekako še zdržijo. Vprašali smo ga, od kot tak njegov altruizem?

Dobrodelnik: »Rad dajem. Tak sem.«

Mali Brat: »Kako, če sami zase nimate dovolj?«

D: »Saj mi ni hudega, vsak dan kaj pojem. Pa zebe me tudi ne, samo dobro obleč se moram, imam še kup starih vojaških oblek. Poglejte uboge tajkune, imajo večmetrske jahte, vredne milijone. A vi veste, kol'k' danes stane privez za tako jahto in kol'k' je čistilnica za Armanijeve obleke? Al pa glaž vina, ki ga oni pijejo. To ne moreš z vodo mešat.«

MB: »Mislite na Lovšeta?«

D: »Ne samo njega. A veste, kakšen strošek je hiša na Floridi pa v Monacu. Tam poštar sploh ne pride, če mu ne daš 100 dolarjev najemnine. Jest že ne bi mogu tam živet. Pa vsak dan moraš imet druga sončna očala. Evo moje, ene stare od Kardelja, pa veste kdaj je že umru …«

MB: »Bankam vam pa res ne bi bilo treba dajati denarja.«

D: »Kako ne, a veste kol'k' gre samo za kurjavo pozimi za take velike steklene palače, v kakršnih so banke? Oni res težko plačajo.«

MB: »Ste res dali samo za NLB, za Novo KBM pa ne?«

D: »T'ko sem se odloču. Štajerci naj kar sami zase zbirajo.«

MB: »Pa se zavedate, da so banke in tajkuni vreče brez dna?«D: »Saj, vse skoz zapravijo in potem revežem nič ne ostane … Zato jim pa moramo mi, navadni ljudje, pomagat, mi itak nič ne potrebujemo.«

Tako in še dlje sva se pogovarjala z dobrotnikom, ki skrbi za naše zapravljive banke in tajkune. In vedno manj sem ga razumel. Jasno mi je edino to, da je res hudo, če imaš preveč.