Na Karavankah nič več ne straši
Skupnost koroških Slovenk in Slovencev je v torek v Železni Kapli podelila Ernestu Petriču, rojenemu v Tržiču, Kugyjevo nagrado.
Na naše vprašanje, ali mu Koroška, ki jo je kot gimnazijec na svojo pest prvič obiskal leta 1954, še tako leži na srcu kot nekdaj, je odgovoril pritrdilno. »Koroška je lepa, čudovita. Urejanju zadev pa se izogibam. Če me pa kdo vpraša za mnenje, ga mu rade volje povem,« je povedal. Tudi v rodni Tržič še prihaja. Najpogosteje na pokopališče. Včasih se oglasi pri sorodnikih, vendar jih je vedno manj. »Bom pa o Tržiču tole rekel. Upam, da mi ne bodo zamerili. Še vedno se počutim Tržičana in kadarkoli me bodo povabili, bom rade volje prišel. Ampak me ne vabijo prav pogosto.«
V gostišču Podobnik na začetku Železne Kaple se je le malokrat doslej zbralo toliko pomembnih gostov kot v torek zvečer, ko je Skupnost koroških Slovenk in Slovencev, ki je ena od treh krovnih političnih organizacij Slovencev na Koroškem, podelila letošnjo Kugyjevo nagrado. Prejemnik je ugleden Slovenec, raziskovalec, politik, diplomat in sedanji predsednik Ustavnega sodišča Republike Slovenije Ernest Petrič. Leta 1936 rojenemu Tržičanu so na slovesnosti, ki jo je s pesmijo polepšal Kvintet bratov Smrtnik, čestitali slovenska ministrica za Slovence v zamejstvu in po svetu Tina Komel, koroški deželni glavar Peter Kaiser in še številni drugi. Čast predstavitve Ernesta Petriča je pripadla znanstveniku, prijatelju in nekdanjemu ministru za Slovence v zamejstvu in po svetu Boštjanu Žekšu. Župan Železne Kaple Franc Jožef Smrtnik je žarel od veselja, da je bila za kraj tako pomembnega dogodka izbrana njegova občina.
Ernest Petrič, ki je bil tudi slovenski veleposlanik na Dunaju, je prejel Kugyjevo nagrado zaradi prizadevanja za sožitje, sporazumevanje in sodelovanje različno govorečih narodov na Koroškem in na celotnem alpsko–jadranskem območju, kjer sobivajo trije narodi, tri kulture in, če upoštevamo še furlanščino, štirje jeziki. Za enake vrednote se je konec 19. in v začetku 20. stoletja zavzemal pisatelj, občudovalec in varuh tega dela sveta in gornik Julius Kugy, rojen v slovenski družini v Gorici.
Nagrajenčeva zahvala za priznanje ni bila le gola zahvalna beseda, ampak domišljena analiza nekdanjih in sedanjih razmer na Koroškem in odnosov z matičnim narodom ter njegovo videnje slovenske in evropske prihodnosti.
»Nekoč, pred približno petdesetimi leti, ko sem začenjal svojo poklicno pot, je bil obstoj slovenstva na Koroškem vprašljiv. Danes, leta 2013, lahko ugotovim, da je slovenstvo tu in da bo ostalo v prijateljskem sožitju z nemškim delom Koroške. Ko se zahvaljujem za dano priznanje, se posebej želim zahvaliti tudi vsem tistim Korošicam in Korošcem, ki se na terenu kot učitelji, kulturni delavci, vzgojitelji in delavci v drugih dejavnostih v dialogu s preostalim delom koroškega prebivalstva trudijo, da se slovenstvo ohrani. Vedno sem verjel v to, saj ima obstoj kogarkoli smisel le v sožitju, prijateljstvu in medsebojnem spoštovanju. Prizadevanja za obstoj slovenstva so bila tudi prizadevanja za napredek Koroške,« je povedal Ernest Petrič.
Ko je govoril o težkih, krutih in surovih časih vojne in tudi po njej, še posebej za manjšine, od katerih so nekatere izginile, je povedal, da danes ni več razlogov za strah pred nacionalističnimi pritiski s te ali one strani, ki so delali Slovencem na Koroškem življenje težko. Danes ni treba biti nikogar strah, da se bodo meje spreminjale in da bo močna, do zob oborožena Jugoslavija znova ogrozila mejo na Karavankah. To se je zgodilo dvakrat, tretjič pa se v novem kontekstu Evrope ne more. Na Karavankah nič več ne straši,« je povedal.